Ni dolžan povedati, da je to že povedal pri spovedi, je pa smiselno da to pove, saj bo to spovedniku v pomoč.
Vsekakor pa je spovedanec dolžan povedati pri spovedi vse smrtne grehe, za katere še ni dobil odveze.
Predvidevam seveda, da je razlog zakaj ni dobil odveze, sedaj odpravljen (bodisi z njegove strani, bodisi s spovednikove).

Gre za t.i. simuliranje zakramenta, ki po kanonu 1378-79 zakonika cerkvenega prava predvideva pravično kazen, brez natančnejših določil. Gre torej za presojo škofa kako je najbolje odreagirati v takem primeru.
Če duhovnik ni imel namena podeliti odveze, odveza sicer ni podeljena, a za spovedanca, ki za to ne ve lahko tu upravičeno apliciramo pravilo “Ecclesia suplet”: se pravi, da Cerkev tu nadomesti pomanjkanje s strani posameznega duhovnika in je taka spoved za spovedanca veljavna v moči zakramentalnosti Cerkve kot celote.
Spovedancu torej ni potrebno skrbeti ali je duhovnik podeljeno odvezo simuliral ali ne. Še posebno ker za simulacijo odveze ni nikoli nobenega smiselnega razloga. Duhovnik ima namreč pravico in dolžnost v primerih, ko presodi, da odveze ne more podeliti (iz različih razlogov), to spovedancu tudi povedati in mu pojasniti zakaj tako in ga pravilno usmeriti naprej.

Duhovnik nikoli ne more dati sam sebi zakramentalne odveze.
Vsi zakramenti so stvar občestva, saj naj vanj vključujejo, prav tako spoved: če grešimo smrtno, smo po njej zopet v občestvu z ostalimi udi Cerkve. Ker je spoved sprava ne le z Bogom, ampak tudi s Cerkvijo kot Kristusovim skrivnostnim telesom, potrebuje tudi duhovnik drugega duhovnika za odpuščanje grehov. Duhovnik spovednik je predstavnik tako Boga kot občestva Cerkve.

Ne sme. Če pa nikakor nima možnosti predhodno spovedati se svojih grehov, naj obudi popolno kesanje, ki vključuje tudi sklep ob prvi priložnosti pristopiti k spovedi. V vsakem primeru pa je odveza, ki jo da duhovnik, četudi ni v stanju posvečujoče milosti, veljavna (četudi ni dopustna), saj duhovnik ne daje odveze v svojem lastnem imenu, ampak v Božjem in učinkovitost zakramenta ni odvisna od vrednosti njegovega delilca, ampak izhaja direktno iz Kristusa.
Kar se torej spovedanca tiče ni potrebno, da bi ga skrbelo kako je s stanjem duhovnika, pri katerem opravlja spoved.

Katere zakramente sme prejeti človek, ki se še ni spovedal smrtnih grehov (poleg sv. spovedi)?

Za nekrščenega pa seveda velja, da so mu grehi (tako izvirni kot osebni) odpuščeni s krstom.

Obstajajo pa tudi posebni primeri, ki se nekdo ne more več spovedati morebitnih smrtnih grehov, recimo nezavestni, umirajoči… v tem primeru lahko duhovnik podeli bolniško maziljenje, ki tudi odpušča grehe.
Vendar duhovnik lahko podeli bolniško maziljenje le če predvideva, da bi nezavestni to sam tudi želel.
Bolnik, ki je pri zavesti in se lahko spove, pa se mora pred prejemom bolniškega maziljenja spovedati in šele nato prejeti maziljenje.

1) Recimo, da je nekdo v stanju smrtnega greha (in se tega zaveda ter bi imel priliko za sv. spoved oz. obuditi popolno kesanje – pa tega ne opravi); glede na to, da (nepopolno) kesanje
a) obudi
b) ne obudi
katere zakramente sme (veljavno) prejeti (poleg sv. krsta in sv. spovedi, ki sta dobrodošla)?

2) Kakšen učinek ima ta zakrament nanj?

Mir in dobro!

br. Matej