Tole me je vprašala sošolka (Ne vem, koliko sodi sem.)

Prideš v nebesa in vidiš da tisti, ki so jih imel rad na Zemlji trpijo in jim ne moreš pomagati. Kako to sploh gre oz. izgleda oz. se boš potem počutil?
(Upam, da je dovolj razumljivo.)

Ne vemo kako točno bo, a lahko si predstavljamo bodisi, da bomo dobili od Boga določeno vednost, zaradi katere bomo tudi sami notranje prepričani v upravičenost sodbe ali pa bomo ob doživljanju popolne Božje ljubezni notranje razumeli, da je Bog naredil vse, kar je mogel, da bi se ti ljudje zveličali, a da so oni zavrgli Božje vabilo za zveličanje.
Bolj ko ljubimo Boga in premišljujemo kaj vse je Jezus storil za nas (križev pot) manj dvomimo v njegovo ljubezen in pravičnost.

[color=green]Bog je prva človeka v raju obdaril z nekaterimi svojimi darovi (npr. milost božja – gledanje Boga, veliko znanje, nič poželjivosti, telesna nesmrtnost, nič trpljenja, nič bolezni).
Se kaj ve (kot gotovo oz. kaj se predvideva), kako je s človekom (po smrti na tej zemlji) v nebesih glede teh darov – jih ima lahko kdo več kot drugi? (verjetno da) Še kakšne darove, ki jih prva človeka nista imela? [/color]

Podvprašanji:
Ali bo življenje v večnosti popolnejše kot je bilo življenje v raju pred padcem?
Da, saj Bog z odrešenjem ni poskrbel samo za obnovitev prvotnega stanja, ampak je človeka Bog povzdignil še više in mu izkazal še večjo milost.

Ali imajo različni ljudje tudi v večnosti različne darove?
Da, to lahko vidimo že iz tega, da so različni svetniki priprošnjiki za različne stvari, pa tudi razumljivo je, da bo človek vse naravne in nadnaravne darove, ki jih je imel v življenju, jih razvijal in preko njih sodeloval z Bogom, te darove ohranil in bodo izpopolnjeni.
Upravičeno lahko domnevamo da se bo tudi v večnosti izražalo to, v kolikšni meri smo že na zemlji iskali Boga in z njim sodelovali. Jezus sam govori o manjših in večjih v nebeškem kraljestvu (Mt 11,11; Mt 5,19; Mt 18,4; Lk 7,28)
To seveda ne pomeni, da bo v nebesih kakršnokoli nezadovoljstvo, saj bo vsak izpolnjen in mu ničesar ne bo manjkalo.
Morda predstava, ki lahko pri tem pomaga: kakor imamo različno velike kozarce, nekatere za 1 dcl, druge za 2. dcl, … a so vsi polni, tak bo tudi s človekom v večnosti: vse njegovo bitje bo izponjeno, vsak bo prejel toliko, kolikor bo lahko sprejel, da bo izpolnjen, ni pa nujno da bo to pomenilo da vsak enako.

Mir in dobro!

br. Matej

Zanima me katoliški nauk in pogled na vice in sam obstoj vic.
Te če prav razumem naj bi bile izven časa in prostora, torej naj bi šlo za stanje.
Predpostavimo da je tudi način bivanja človeškega duha po smrti, torej ločitvi duha od telesa izven časa in prostora.
Nauk o vicah pa predpostavlja časovno krajšanje muk z odpustki, mašami in molitvami.
Kako lahko torej nekaj kar je izven časa skrajšaš ta toliko in toliko časa ?
Tukaj nauk o vicah sam sebi nasprotuje, ali pač ?

Kot je rečeno v 2 Mkb 12,45 je “moliti za mrtve, da bi bili očiščeni grehov sveta in pobožna misel”. Za umrle, ki so odšli v nebesa, ni potrebno moliti, ker naše molitve ne potrebujejo. Prav tako molitve ne potrebujejo pogubljeni, ker ne morejo biti očičšeni grehov. Torej obstaja po tem življenju še neko mesto očiščevanja, za tiste, ki so umrli v ljubezni in veri do Boga, saj kot pravi Jezus “kdor veruje v mene, ne bo umrl vekomaj”.
To pa zato, ker nič nečistega ne more vstopiti v nebesa – Raz 22,14.
Vsi torej, ki so umrli v Božji milosti in prijateljstvu z Bogom, a niso popolnoma očiščeni, imajo torej odrešenje zagotovljeno, a po smrti gredo še skozi oščievanje, o katerem govorita tudi 1 Kor 3,15 in 1 Pt 1,7.

Cerkev uči obstoj vic skozi vso svojo zgodovino, Janez Krizostom (konec 4 st) recimo zapiše: “Če so bili Jobovi sinovi očiščeni z očetovo daritvijo, zakaj bi mi dvomili, da naša molitev lahko pomaga pokojnim in jim prinaša tolažbo? Ne odklanjajmo pomoči tistim, ki so umrli in namenimo zanje svoje molitve.”
Ali pa sv. Gregor Veliki (6. st), ko komentira Mt 12, 31, pravi: “Iz tega stavka lahko razumemo, da so nekateri pregreški lahko odpuščeni že v tem življenju, nekateri pa pa v prihodnji dobi.”

Glede vic Cerkev ne uporablja filozofskih izrazov kot so “v času” in “izven časa”, tudi ne podaja nobenega konkretnega opisa kako naj bi vice izgledale, ampak to prepušča skrivnosti Boga.
Kar uči je, da kakor so v življenju eni grehi večji in se jih težje rešimo (v smislu da ne zapadamo več vanje, ne v smislu Božjega odpuščanja), tako so tudi ljudje, ki umrejo v malem grehu, potrebujejo različno stopnjo očiščenja. Cerkev tudi uči, da smo s temi ljudmi še vedno v občestvu, saj nas povezuje skupna ljubezen do Boga. Gre za t.i. očiščujočo se Cerkev (poleg potujoče Cerkve, ki je na Zemlji, in zveličane Cerkve, ki je v nebesih pri Bogu), zato kot udje istega Kristusovega telesa lahko kristjani molijo za umrle in jim z molitvijo, mašo in odpustki pri tem procesu očiščevanja pomagajo, da dosežejo popolno očiščenje in blaženo gledanje Boga. Odpustek je po svoji naravi lahko popoln ali nepopoln.

Mir in dobro!

br. Matej

Kaj glede tega pravi Sveto pismo? Tu sta dva odlomka iz Pavlovih pisem:

1 Kor 6,9-10; Gal 5,19-21

Glede na to, kar si napisala, se da sklepati, da gre za kristjana (če občasno hodi k maši in je prejel zakramente), kar najbrž pomeni da ni v nevednosti kakšen je za kristjana pomen življenja po Božjih zapovedih.
Za to namreč, da storimo smrtni greh, je potreba tudi zavest, da je greh velika kršitev v Božjih očeh.

Smrtni greh Kompendij katekizma označi takole:

Smrtni greh storimo, ko gre hkrati za veliko stvar, za popolno spoznanje in za premišljeno privolitev. Ta greh uniči v nas ljubezen, nas oropa posvečujoče milosti in nas pahne v večno smrt pekla, če se ga ne skesamo. Odpuščanje smrtnih grehov redno prejmemo po zakramentu krsta ali po zakramentu pokore in sprave.

Boga tudi ne zanima naša preteklost, ampak je vedno pripravljen skesanemu človeku odpustiti.
Ezk 18,21-24

Najbolje pa o usmiljeni Božji ljubezni spregovori naslednji odlomek:
Lk 15,11-32

Mir in dobro!

br. Matej