Zakaj je torej jeza opredeljena kot greh, če je Jezus bil brez greha in jo je uporabil, oziroma zakaj si to dvoje nasprotuje?

Evangelij pravi, da je tudi Jezus občutil jezo. In ne samo takrat, ko je pregnal trgovce iz templja (Mt 21,12-17; Mr 11,15-19; Jn 2,13-22), temveč tudi ko je ozdravil moža s suho roko (Mr 3, 1-6).
Jeza sama po sebi ni slaba ali dobra. Gre preprosto za človekovo čustveno reakcijo na neke neljube dogodke. Jeza postane greh, če je ne kontroliramo in otrdi v zamero, sovraštvo, željo po maščevanju. Sveti Pavel v pismu Efežanom pravi, naj se jezimo, a ne grešimo; naj sonce ne zaide nad našo jezo (Ef 4,26). Ne pravi torej, naj se izogibamo jezi ali naj jo potlačimo ali ignoriramo, temveč naj z njo ustrezno ravnamo.

Zgled za pravilen odnos do jeze nam kaže Jezus:

- Vzrok za Jezusovo jezo je bil “pravilen”: Jezus se ni jezil zaradi nekih malenkosti ali osebnih napadov. V njegovi jezi ni bilo nikakršnih sebičnih motivov.
- Jezus se ni jezil nad slabostjo, neznanjem, nemočjo ipd. drugih, temveč nad grešnim vedenjem, krivičnostjo, trdosrčnostjo …
- Jezusova jeza je izhajala iz ljubezni do farizejev in trgovcev. Spremljala jo je žalost nad njihovo trdosrčnostjo. V Jezusovi jezi ni bilo sledu o sovraštvu, zameri ipd.
- Jeza ga ni zapeljala, da bi storil kaj slabega. Jezus je obvladoval jezo in ne obratno.
- Jezusova jeza tudi ni trajala v nedogled, jeze ni “negoval”, ni vlekel zamere.
- Jezus je preprosto usmerjal svoja čustva (tudi jezo) v skladu z Božjo voljo.

Kadar je naša jeza taka, kot je bila Jezusova, takrat ne grešimo. V nasprotnem primeru pa velja, kar pravi apostol Jakob, da “človekova jeza ne uresničuje Božje pravičnosti” (Jak 1,20).