Bi Sin Božji postal človek, tudi če bi ne bilo greha?

br. Matej Nastran — Mon, 07 Jan 2008 05:15:34 +0000

[color=green]Ali bi bil Sin božji postal človek, tudi če bi ne bilo greha in bi človeški rod ne potreboval odrešenja?[/color]

(Skotistom – ki slede nauku Janeza Skota se namreč zdi, da je učlovečenje božjega sina že samo po sebi tako velik pojav v zgodovini vesoljnega stvarstva in da prihaja od učlovečenega Sina tolika slava stvarniku, da je že samo to proslavljanje božje modrosti in dobrote zadosten razlog za učlovečenje. Sam greh, tako pravijo, je premajhna reč za tako velik božji načrt.
Tomisti vidijo razlog učlovečenja samo v grešnosti človekovega rodu.)

Gre za dve teoriji, ki sta se oblikovali ob tem vprašanju, ker pa gre za hipotetično vprašanje (“kaj bi če bi”), ki ob dejstvu človekovega padca nima prevelikega pomena, se Cerkev glede tega ne opredeljuje.
Kristjan lahko torej zavzame bodisi skotistično ali tomistično varijanto.
V zadnjem času teologi sicer bolj pritrjujejo J. Duns Scottu, ki je bil pred nedavnim tudi beatificiran, in sicer zaradi ponovnega ovrednotenja Učlovečenja.

Ali lahko kljub smrtnim grehom pridemo v nebesa?

br. Matej Nastran — Mon, 07 Jan 2008 03:38:34 +0000

Če recimo nekdo ne živi po božjih zapovedih (npr. ne hodi redno k maši in zakramentom, preklinja, menjava partnerje, se vdaja različnim razvadam ipd…), vendar v življenju naredi veliko dobrega za druge, je – s srcem gledano – dejansko dober človek…. Ali je ta človek po smrti zveličan, kljub smrtnim grehom, ki jih je naredil?
(Nekako si ne predstavljam, da bi Bog takega človeka za večno pahnil v smrt…)

Kaj glede tega pravi Sveto pismo? Tu sta dva odlomka iz Pavlovih pisem:

1 Kor 6,9-10; Gal 5,19-21

Glede na to, kar si napisala, se da sklepati, da gre za kristjana (če občasno hodi k maši in je prejel zakramente), kar najbrž pomeni da ni v nevednosti kakšen je za kristjana pomen življenja po Božjih zapovedih.
Za to namreč, da storimo smrtni greh, je potreba tudi zavest, da je greh velika kršitev v Božjih očeh.

Smrtni greh Kompendij katekizma označi takole:

Smrtni greh storimo, ko gre hkrati za veliko stvar, za popolno spoznanje in za premišljeno privolitev. Ta greh uniči v nas ljubezen, nas oropa posvečujoče milosti in nas pahne v večno smrt pekla, če se ga ne skesamo. Odpuščanje smrtnih grehov redno prejmemo po zakramentu krsta ali po zakramentu pokore in sprave.

Brez dvoma je recimo menjavanje partnerjev velika stvar, prav tako tudi namerno izostajanje od maše.
Če torej ti smrtni grehi niso odpuščeni, človek ne more biti zveličan.
Grehi pa nam niso odpuščeni zaradi naših dobrih del, s katerimi bi “nadoknadili” za naše grehe, ampak so nam odpuščeni zaradi Jezusove milost, ki nam jo je pridobil na križu, ko je trpel in umrl za nas in sicer po veri vanj.

Redna pot odpuščanja grehov je zakrament spovedi, izredna pa je t.i. “popolno kesanje”: ko se svojih grehov kesamo iz ljubezni do Boga (in ne zaradi kazni, ki smo si jo z grehi zaslužili). Popolno kesanje vključuje tudi sklep ob prvi možni priliki pristopiti h spovedi. Da je Jezus pooblastil duhovnike, da v njegovem imenu odpuščajo grehe, je razvidno iz Jezusovih besed:
Jn 20,22-23
Naj poudarim, da se z grehom človek sam loči od Boga in je to njegova lastna in svobodna izbira. Bog ne bo človeka poslal nikamor, še najmanj pa v pekel, saj Bog želi, da bi se vsi ljudje zveličali. Prišel je, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju. Ustavi se le ob človekovi svobodi. Jezus pravi:
Raz 3,20Človek sam je torej tisti, ki Jezusu ne želi odprti vrat svojega srca.

Boga tudi ne zanima naša preteklost, ampak je vedno pripravljen skesanemu človeku odpustiti.
Ezk 18,21-24

Najbolje pa o usmiljeni Božji ljubezni spregovori naslednji odlomek:
Lk 15,11-32

Mir in dobro!

br. Matej

Katolican.com » greh

Bi Sin Božji postal človek, tudi če bi ne bilo greha?

Ali lahko kljub smrtnim grehom pridemo v nebesa?