[color=green]Zakaj “bomo” namesto “bodo”?[/color]
Govora je o poslednji sodbi in vstajenju mrtvih… Pavel uporablja 1. osebo zato, ker pričakuje, da bo ob Gospodovem prihodu še živ.
Glej tudi: 1 Tes 4,15: “Oprti na Gospodovo besedo vam rečemo tole: mi, ki še živimo in bomo ostali do Gospodovega prihoda, nikakor ne bomo prehiteli zaspalih.”, kjer v opombi piše: Oprti na Gospodovo besedo db. V Gospodovi besedi (ali Z Gospodovo besedo); po eni razlagi so mišljene besede, ki jih je Jezus izrekel v času svojega zemeljskega življenja (nekateri jih prepoznajo v evangelijih, prim. Mt 16,27; 24,30), drugi vidijo v njih nezapisan Gospodov nauk, ki se je ohranil kot izročilo prve Cerkve, po tretji razlagi pa gre za besede Vstalega, razodete v Duhu. Čas drugega Gospodovega prihoda je skrivnost, glede katere tudi Pavel priznava svojo nevednost. Iz njegovih besed sledi le, da bodo drugi Gospodov prihod nekateri ljudje dočakali živi, čeprav je verjetno tudi Pavel sam pričakoval, da bodo on in njegovi sodobniki dočakali paruzijo.

Mir in dobro!

br. Matej

Zanima me katoliški nauk in pogled na vice in sam obstoj vic.
Te če prav razumem naj bi bile izven časa in prostora, torej naj bi šlo za stanje.
Predpostavimo da je tudi način bivanja človeškega duha po smrti, torej ločitvi duha od telesa izven časa in prostora.
Nauk o vicah pa predpostavlja časovno krajšanje muk z odpustki, mašami in molitvami.
Kako lahko torej nekaj kar je izven časa skrajšaš ta toliko in toliko časa ?
Tukaj nauk o vicah sam sebi nasprotuje, ali pač ?

Kot je rečeno v 2 Mkb 12,45 je “moliti za mrtve, da bi bili očiščeni grehov sveta in pobožna misel”. Za umrle, ki so odšli v nebesa, ni potrebno moliti, ker naše molitve ne potrebujejo. Prav tako molitve ne potrebujejo pogubljeni, ker ne morejo biti očičšeni grehov. Torej obstaja po tem življenju še neko mesto očiščevanja, za tiste, ki so umrli v ljubezni in veri do Boga, saj kot pravi Jezus “kdor veruje v mene, ne bo umrl vekomaj”.
To pa zato, ker nič nečistega ne more vstopiti v nebesa – Raz 22,14.
Vsi torej, ki so umrli v Božji milosti in prijateljstvu z Bogom, a niso popolnoma očiščeni, imajo torej odrešenje zagotovljeno, a po smrti gredo še skozi oščievanje, o katerem govorita tudi 1 Kor 3,15 in 1 Pt 1,7.

Cerkev uči obstoj vic skozi vso svojo zgodovino, Janez Krizostom (konec 4 st) recimo zapiše: “Če so bili Jobovi sinovi očiščeni z očetovo daritvijo, zakaj bi mi dvomili, da naša molitev lahko pomaga pokojnim in jim prinaša tolažbo? Ne odklanjajmo pomoči tistim, ki so umrli in namenimo zanje svoje molitve.”
Ali pa sv. Gregor Veliki (6. st), ko komentira Mt 12, 31, pravi: “Iz tega stavka lahko razumemo, da so nekateri pregreški lahko odpuščeni že v tem življenju, nekateri pa pa v prihodnji dobi.”

Glede vic Cerkev ne uporablja filozofskih izrazov kot so “v času” in “izven časa”, tudi ne podaja nobenega konkretnega opisa kako naj bi vice izgledale, ampak to prepušča skrivnosti Boga.
Kar uči je, da kakor so v življenju eni grehi večji in se jih težje rešimo (v smislu da ne zapadamo več vanje, ne v smislu Božjega odpuščanja), tako so tudi ljudje, ki umrejo v malem grehu, potrebujejo različno stopnjo očiščenja. Cerkev tudi uči, da smo s temi ljudmi še vedno v občestvu, saj nas povezuje skupna ljubezen do Boga. Gre za t.i. očiščujočo se Cerkev (poleg potujoče Cerkve, ki je na Zemlji, in zveličane Cerkve, ki je v nebesih pri Bogu), zato kot udje istega Kristusovega telesa lahko kristjani molijo za umrle in jim z molitvijo, mašo in odpustki pri tem procesu očiščevanja pomagajo, da dosežejo popolno očiščenje in blaženo gledanje Boga. Odpustek je po svoji naravi lahko popoln ali nepopoln.

Mir in dobro!

br. Matej