Duhovnik nikoli ne more dati sam sebi zakramentalne odveze.
Vsi zakramenti so stvar občestva, saj naj vanj vključujejo, prav tako spoved: če grešimo smrtno, smo po njej zopet v občestvu z ostalimi udi Cerkve. Ker je spoved sprava ne le z Bogom, ampak tudi s Cerkvijo kot Kristusovim skrivnostnim telesom, potrebuje tudi duhovnik drugega duhovnika za odpuščanje grehov. Duhovnik spovednik je predstavnik tako Boga kot občestva Cerkve.

Ne sme. Če pa nikakor nima možnosti predhodno spovedati se svojih grehov, naj obudi popolno kesanje, ki vključuje tudi sklep ob prvi priložnosti pristopiti k spovedi. V vsakem primeru pa je odveza, ki jo da duhovnik, četudi ni v stanju posvečujoče milosti, veljavna (četudi ni dopustna), saj duhovnik ne daje odveze v svojem lastnem imenu, ampak v Božjem in učinkovitost zakramenta ni odvisna od vrednosti njegovega delilca, ampak izhaja direktno iz Kristusa.
Kar se torej spovedanca tiče ni potrebno, da bi ga skrbelo kako je s stanjem duhovnika, pri katerem opravlja spoved.