Po slovensko je to sveti Anton Puščavnik, ki goduje 17. januarja.
Najdete ga tudi po nazivu Anton, opat (kar pomeni beseda “Abad”).
S strani http://zupnije.rkc.si/dravlje/jaslice/2002/puscavnik.htm
Živel je v osrednjem Egiptu ob koncu 3. in v začetku 4. stoletja. Od staršev je prejel tako globoko krščansko vero, da je ves živel za Boga. Svet je bil zanj le priča božje veličine in dobrote. Ko so mu umrli starši, je poskrbel za sestro, zemljišča podaril sosedom, drugo imetje pa razdelil ubogim. Potem je odšel v puščavo, kjer se je posvetil molitvi in premišljevanju ter živel od tega, kar mu je nudila egiptovska zemlja. Kot puščavnik je dozorel v vodnika bogoljubnih duš. Mnogi so ga prosili duhovne pomoči. K njemu so prihajali zbegani, žalostni in grešniki. Vsem je delil duhovne darove in z njimi molil. Rad jim je govoril o božji ljubezni. Na prošnjo sv. Atanazija je trikrat zapustil puščavo in odšel v mestni hrup, med drugim tudi v Aleksandrijo, kjer je branil pravo vero zoper arijance in se boril za čistost verskega nauka. Na stara leta se je umaknil na težko dostopno gorsko polico. V ljudskem mnenju je sv. Anton kot čudodelnik zaslovel že za časa življenja še bolj pa po smrti. Ustanavljala so se različna dobrodelna društva, ki so skrbela za reveže. Tem družbam so ljudje zelo radi dajali različne darove, med drugimi tudi prašičke. Ljudje, ki so te darove zbirali, so hodili okoli z zvoncem in palico v obliki črke T, prašiče pa jim je bilo dovoljeno gnati tudi po tistih mestnih ulicah, kjer je bilo to sicer prepovedano. Sv.Anton je zato največkrat upodobljen s prašičem, zvoncem in palico. Je zavetnik živinorejcev, pastirjev, mesarjev in številnih drugih poklicev. Na njegov god, 17. januarja, so vezani številni ljudski običaji, povezani s čaščenjem sv. Antona.Mir in dobro!
br. Matej