pozdravljeni!
mene pa zanima kako si v katoliški cerkvi razlagajo razodetje? kdo je zver? Je to res mogoče Vatikan s papežem na čelu, kar mnogi prikazujejo, ali se po njihovo še ni razodela ta zver ki izhaja iz ljudstva. hvala

Katoliška Cerkev za nobeno od posameznih knjig Svetega pisma nima neke enoznačne, uradne razlage, tako tudi za knjigo Razodetja ne. Obstaja pa nekaj načel katoliške razlage svetopisemskih besedil, od katerih je eno tudi načelo, da se posamezni deli Svetega pisma razlagajo v povezavi s preostalim Svetim pismom, saj Sveto pismo samo sebi ne nasprotouje, ampak je enovito. Bilo bi zelo čudno, če bi na enem mestu Sveto pismo podpiralo papeštvo (npr. Mt 16), na drugem mestu pa ga zavračalo. Razlage, ki jih omenjate, izhajajo iz krogov, ki jim je več do nasprotovanja katoliški Cerkvi kot pa do iskanja izvirnega pomena besedila.

Več o okoliščinah in pomenu knjige, boste našli tule.

Zanima me, ali se sme podeliti zakramente umirajočemu kljub njegovi izrecni odklonitvi (ko je že toliko oslabel, da se ne more braniti), če duhovnik za to odklonitev ve.
Ali je v takem primeru zakrament veljaven?
Če tako dejanje ni dovoljeno, kako Cerkev v takem primeru postopa?
Hvala.

Duhovnik v takem primeru ne sme podeliti zakramentov, če torej ve, da je bila odklonitev izrecna in je bila storjena svobodno in premišljeno. Če bi imel duhovnik upravičeni dvom glede slednjega, bi lahko zarament podelil pogojno.

Glede veljavnosti pa je potrebno malo razjasniti: gre za dva zakramenta, ki sta namenja umirajočim: najprej je to bolniško maziljenje (ki ni namenjeno SAMO umirajočim, pač pa tudi njim) in obhajilo. Prvo nima svojega učinka, če ga prejemnik zavrača, saj ta zakrament odpušča grehe samo če si človek tega želi (pa ne more več opraviti spovedi). Glede obhajila (če ga je umirajoči prejel) pa je objektivno gledano bilo podeljeno, sadov oz. učinka pa pri človeku, ki ga zavrača, ne more biti.

Cerkev nima v primeru da so bili zakramenti podeljeni, ko naj ne bi bili, nobenih vnaprej predvidenih postopkov, vsekakor pa vam predlagam, da najprej duhovnika, ki je zakramente podelil, povprašate po razlogih (kar bo predvidoma razrešilo situacijo) in če z odgovorom ne boste zadovoljni, se obrnite na škofa.

Mir in dobro!

br. Matej

Življenje z drugo osebo po ločitvi od žene/moža je greh prešuštva, saj se predvideva da skupno življenje pomeni tudi spolno življenje, razen če to ni izrecno izključeno.
Četudi dva, ki živita skupaj v novi vezi po ločitvi od moža/žene ne živita spolnega življenja, pa gre za greh pohujšanja, ki ga dajeta drugim.

Ni dolžan povedati, da je to že povedal pri spovedi, je pa smiselno da to pove, saj bo to spovedniku v pomoč.
Vsekakor pa je spovedanec dolžan povedati pri spovedi vse smrtne grehe, za katere še ni dobil odveze.
Predvidevam seveda, da je razlog zakaj ni dobil odveze, sedaj odpravljen (bodisi z njegove strani, bodisi s spovednikove).

Ne, izraz heretiki se nanaša samo na tiste, ki so bili krščeni kot katoličani, a trdovratno zavračajo kako (ali več) bistveno resnico katoliške vere.
Prav tako se izraz razkoliniki (smizmatiki) ne nanaša na drugače verujoče in neverujoče, ampak na krščene katoličane, ki pa se ne želijo podrediti legitimni cerkveni oblasti.

Ne, daleč od tega. Herezija je definirana kot “trdovratno zanikanje ali trdovraten dvom glede kake resnice, ki jo je potrebno verovati z Božjo in Cerkveno vero”. Izraz velja seveda le za že krščene katoličane.
Pri hereziji gre torej za hoteno, zavestno in vztrajno nasprotovanje določeni resnici vere, ne pa za dvom, iskanje, nevednost in podobno.

Odpad od vere je v Zakoniku Cerkvenega prava definiran kot: “popolno zavračanje krščanske vere” in po kanonu 1364 je zanj predvideno vnaprej izrečeno izobčenje. Če naj bo takšno izbobčenje tudi javno razglašeno (vprašanje je kdaj bi to sploh imelo smisel), je seveda predhodno potrebno, da se tak odpad tudi vnaprej na zunaj pokaže na jasen način (kot npr. s prestopom v drugo vero).

Gre za t.i. simuliranje zakramenta, ki po kanonu 1378-79 zakonika cerkvenega prava predvideva pravično kazen, brez natančnejših določil. Gre torej za presojo škofa kako je najbolje odreagirati v takem primeru.
Če duhovnik ni imel namena podeliti odveze, odveza sicer ni podeljena, a za spovedanca, ki za to ne ve lahko tu upravičeno apliciramo pravilo “Ecclesia suplet”: se pravi, da Cerkev tu nadomesti pomanjkanje s strani posameznega duhovnika in je taka spoved za spovedanca veljavna v moči zakramentalnosti Cerkve kot celote.
Spovedancu torej ni potrebno skrbeti ali je duhovnik podeljeno odvezo simuliral ali ne. Še posebno ker za simulacijo odveze ni nikoli nobenega smiselnega razloga. Duhovnik ima namreč pravico in dolžnost v primerih, ko presodi, da odveze ne more podeliti (iz različih razlogov), to spovedancu tudi povedati in mu pojasniti zakaj tako in ga pravilno usmeriti naprej.

Duhovnik nikoli ne more dati sam sebi zakramentalne odveze.
Vsi zakramenti so stvar občestva, saj naj vanj vključujejo, prav tako spoved: če grešimo smrtno, smo po njej zopet v občestvu z ostalimi udi Cerkve. Ker je spoved sprava ne le z Bogom, ampak tudi s Cerkvijo kot Kristusovim skrivnostnim telesom, potrebuje tudi duhovnik drugega duhovnika za odpuščanje grehov. Duhovnik spovednik je predstavnik tako Boga kot občestva Cerkve.

Ne sme. Če pa nikakor nima možnosti predhodno spovedati se svojih grehov, naj obudi popolno kesanje, ki vključuje tudi sklep ob prvi priložnosti pristopiti k spovedi. V vsakem primeru pa je odveza, ki jo da duhovnik, četudi ni v stanju posvečujoče milosti, veljavna (četudi ni dopustna), saj duhovnik ne daje odveze v svojem lastnem imenu, ampak v Božjem in učinkovitost zakramenta ni odvisna od vrednosti njegovega delilca, ampak izhaja direktno iz Kristusa.
Kar se torej spovedanca tiče ni potrebno, da bi ga skrbelo kako je s stanjem duhovnika, pri katerem opravlja spoved.

Razlogi so dveh vrst: t.i. notranji in zunanji.
Zunanji razlogi so: čas nastanka in apostolska avtoriteta, notranji pa vsebina teh apokrifnih spisov.
Zunani razlogi: Krščansko razodetje se je končalo s smrtjo zadnjega apostola, to je predvidoma okoli leta 120, ko je umrl zadnji izmed apostolov in sicer sv. Janez.
Zato vsi spisi, ki so nastali po tem času, ne morejo biti vključeni v Sveto pismo, saj jim manjka apostolska avtoriteta.
Mnogi izmed apokrifnih evangelijev so se pojavili šele v kasnejših stoletjih (recimo III in IV) in so v prvih dveh stoletjih nepoznani. Gre torej za kasnejše spise, katerih namen je dvojen: bodisi da so hoteli potešiti radovednost s tem ko so pojasnjevali dogodke, ki v uradnih evangelijih niso opisani (recimo evangeliji o Jezusovem in Marijinem otroštvu), drug razlog pa sodi že med t.i. notranje razloge in sicer je v tem, da so nekateri evangeliji z obstoječimi neskladni. Gre torej za poskus reinterpretacije krščanstva in so nastali v določenih skupinah, ki so se v nauku razlikovale od krščanstva.
Že v Janezovem evangeliju in Janezovih pismih vidimo, da se je Cerkev v letih 70-80 ter okoli leta 100 že srečevala z dvema napačnima pojmovanjema krščanstva: ebionizmom in doketizmom. Prvi so pod vprašaj postavljali Jezusovo božanstvo, drugi pa Jezusovo človeškost. Mnogi apokrifni evangeliji pa izvirajo iz gnostičnih skupin in vsebujejo skrita učenja, ki pa so krščanstvu tuja.
Gre torej tudi za vprašanje notranje konsistentnosti Nove zaveze.
V času, ko so ti gnostični evangeliji šele nastali, je bila večina knjig Nove zaveze že sprejeta kot navdihnjeno besedilo in dodobra razširjenih po krščanskih skupnostih.
Eden izmed notranjih kriterijev kanoničnosti pa je tudi uporaba v bogoslužju. Kot najdragocenejši in največkrat brani spisi so bili v krščanskem bogoslužju uporabljani štirje kanonični evangeliji.

Za posedenega človeka lahko moli vsak kristjan, vendar pa lahko samo duhovnik, ki je za to pooblaščen od škofa (ali pa seveda škof sam) moli t.i. “veliki eksorcizem”. Posebnost te molitve je, da vsebuje ne le prošnjo k Bogu za osvoboditev, ampak se v Jezusovem imenu duhovnik obrne direktno na hudega duha in mu ukaže zapustiti posedenega človeka. To lahko torej stori le duhovnik, ki ima za to avtoriteto.
Kaj se lahko zgodi v primeru, ko nekdo moli sicer za pravo stvar, a brez ustrezne avtoritete, lahko vidimo v Apd…
Zato Cerkev tu svetuje veliko previdnost.

Da. Obstajajo verske resnice, dokončno razglašene in podane vsem vernikom v verovanje. To so osnovne verske resnice kot npr. resnica o Kristusovem božanstvu, o dveh naravah v Kristusu, o Marijinem brezmadežnem spočetju in podobne resnice, ki so razglašene kot dogme.
Nekatere resnice niso bile tako slovesno razglašene, a vseeno predstavljajo stalnico Cerkvenega učenja, npr. Marijino kronanje v nebesih (kakor molimo pri rožnem vencu) in jih je kristjan prav tako dolžan upoštevati.

Kot prvo: ponavljanje Jezusovega imena (če ne gre za samo mehanično ponavljanje) je že molitev in to lahko zelo globoka. Na vzhodu jo imenujejo molitev srca.
Tega, kar opisujete, pa jaz ne bi imenoval obsedenost z Jezusom, pač pa kako drugače. Seveda je možno imeti do Jezusa in bližnjih napačen odnos.
Ljubezen do bližnejga je polje, kjer se kaže pristnost kristjanovega odnosa do Boga. Nihče ne more ljubiti Boga, obenem pa ne ljubiti bližnjega.

Kot prvo: Sveta Trojica je največja krščanska skrivnost,ne moremo je torej racionalno razložiti, lahko pa si pomagamo z razlago in predstavami.
To, da kristjani častijo tri bogove, je očitek kristjanom, ki se vleče že od prvih stoletij, je pa posledica napačnega razumevanja. Kristjani namreč častimo enega Boga, troedinost pa je njegova notranja lastnost, torej skrivnost Božjega njegovega notranjega življenja.
Ali lahko Očetu rečemo tudi Mati, glede na to, da Bog nima spola kot ljudje?
Če bog nima spola po tej logiki torej tudi ni imelo smisla, da bi ga klicalo Mati.
Kakorkoli: Jezus nam razodeva Boga kot našega Očeta. Sveto pismo pravi: “Boga nihče ni videl, edinorojeni Sin, ki prihaja iz njegovega naročja, nam je razodel.” Kristjani se torej zanašamo Jezusove besede in poznamo Boga kakršnega nam je razodel on: kot Očeta.
Seveda lahko v razodetju, rako starozaveznem kot novozaveznem najdemo veliko elementov,ki govorijo o “ženskih” lastnostih Boga, o nežnosti, toplini, hrepenenju, zvestobi… Znana starozavezna podoba Boga je naslednja “Kakor koklja zbira piščeta pod svoje peruti…”.

2 Mz 20, 14
Kako opredeliti (definicija), da bi dovolj dobro določili vsebino izraza “Ne nečistuj”? Kaj to pravzaprav pomeni oz. katere vrste greha vključuje?

Od nekdaj pa se je v tej zapovedi videlo ne samo prepoved prešuštva, ampak tudi drugih grehov na področju spolnosti.
Katekizem Katoliške Cerkve ko komentira šesto zapoved, govori o čistosti, to je o integraciji spolnosti v celoto človeške osebnosti.
Grehi proti čistosti, ki jih katekizem navaja, so naslednji: poželenje, samozadovoljevanje, nečistovanje, pornografija, prostitucija, posilstvo, homoseksualni odnosi, ločitev, prešuštvo, poligamija, incest, …

Tole me je vprašala sošolka (Ne vem, koliko sodi sem.)

Prideš v nebesa in vidiš da tisti, ki so jih imel rad na Zemlji trpijo in jim ne moreš pomagati. Kako to sploh gre oz. izgleda oz. se boš potem počutil?
(Upam, da je dovolj razumljivo.)

Ne vemo kako točno bo, a lahko si predstavljamo bodisi, da bomo dobili od Boga določeno vednost, zaradi katere bomo tudi sami notranje prepričani v upravičenost sodbe ali pa bomo ob doživljanju popolne Božje ljubezni notranje razumeli, da je Bog naredil vse, kar je mogel, da bi se ti ljudje zveličali, a da so oni zavrgli Božje vabilo za zveličanje.
Bolj ko ljubimo Boga in premišljujemo kaj vse je Jezus storil za nas (križev pot) manj dvomimo v njegovo ljubezen in pravičnost.

Brat Matej je v odgovoru na moje vprašanje, ali lahko s smrtnimi grehi pridemo v nebesa, napisal: “Za to namreč, da storimo smrtni greh, je potreba tudi zavest, da je greh velika kršitev v Božjih očeh. “Zdej me pa bega drugo vprašanje, ki iz tega sledi. Če se nekdo torej ne zaveda, da je neko dejanje resen greh, torej ne dela smrtnega greha. Torej, če stvar popolnoma zbanaliziram, se za človeka “bolj splača” ne vedeti – ne poznati krščanskega nauka, ker ima potem manj možnosti za greh in več možnosti za zveličanje.

Nekdo, ki je sicer krščen, pa razen nauka v otroštvu (ali pa še to ne), ni bil deležen druge krščanske vzgoje in pri sebi ni prišel do globlje zavesti oz. notranjega spoznanja o Bogu, veri in njunem mestu v življenju, torej niti ne more narediti smrtnega greha?

Se mi zdi, da bolj, ko razmišljam, vedno manj razumem…

Nevednost je torej lahko dveh vrst: prva je t.i. subjektivno nepremagljiva, se pravi nevednost, ki ostane, ko smo naredili vse, da bi vedeli kako stvari stojijo.
Za to nevednost človek ni odgovoren.

Druga nevednost pa je bodisi hotena ali pa povzročena zaradi premajhne angažiranosti za iskanje resnice. Takšna nevednost ne more biti izgovor in človekove krivde ne zmanjša, ampak celo nasprotno: še dodatno jo poveča.

Vprašanje, ki se zastavlja je: ali smo dolžni poučiti tudi druge, recimo v primeru, da nekdo v dobri veri počne nekaj, kar je objektivno slabo?
Odgovor je: da, smo dolžni, razen v primeru, ko bi imeli moralno gotovost, da ta, ki ga želimo posvariti, ne bo zmogel spremeniti svojega obnašanja (kar pa je zelo redko, saj je potrebno zaupati tudi v Božjo pomoč). V nasprotnem primeru bi namreč človek, ki greši v dobri vesti, postal tudi t.i. formalni grešnik.

Mt 24,36
Ali to pomeni da Sin in Oče nista enakovredna?

Nekje Jezus namreč reče: “Jaz in Oče sva eno”.

Komentar?
Kar je Bog združil, naj človek ne ločuje: to velja ne samo za sveti zakon, ampak tudi za združitev Kristusa s Cerkvijo: Kristus je glava Cerkvi, ki je Kristusovo skrivnostno telo.
Vprašanje predpostavlja nemogočo situacijo, ko naj bi papež bil odgovoren le Bogu, Cerkvi pa ne. Cerkev je vendar Božja in zato je predvidevanje takšne situacije logični nesmisel. Papež se torej zaveda, da Bog deluje v Cerkvi in da je Cerkev Kristusovo skrivnostno telo, zato ni mogoče govoriti o dveh različnih zavezanostih, ampak gre za eno samo zavezanost Gospodu.

(Skotistom – ki slede nauku Janeza Skota se namreč zdi, da je učlovečenje božjega sina že samo po sebi tako velik pojav v zgodovini vesoljnega stvarstva in da prihaja od učlovečenega Sina tolika slava stvarniku, da je že samo to proslavljanje božje modrosti in dobrote zadosten razlog za učlovečenje. Sam greh, tako pravijo, je premajhna reč za tako velik božji načrt.
Tomisti vidijo razlog učlovečenja samo v grešnosti človekovega rodu.)
Gre za dve teoriji, ki sta se oblikovali ob tem vprašanju, ker pa gre za hipotetično vprašanje (“kaj bi če bi”), ki ob dejstvu človekovega padca nima prevelikega pomena, se Cerkev glede tega ne opredeljuje.
Kristjan lahko torej zavzame bodisi skotistično ali tomistično varijanto.
V zadnjem času teologi sicer bolj pritrjujejo J. Duns Scottu, ki je bil pred nedavnim tudi beatificiran, in sicer zaradi ponovnega ovrednotenja Učlovečenja.

V starih časih je ljudi “reševalo” to, da SP niso niti mogli sami brati (niso ga imeli v svojem jeziku, predraga knjiga …). Dandanes se mi zdi, da se pojavlja nasprotna težava. Glede na kompleksnost besedila SP, bi morali imeti tudi dovolj dosegljive razlage.

Eksegeti imajo verjetno za pomoč (kar nekaj krat) debelejše delo oz. dela za pojasnjevanje nejasnosti iz SP. In vedno znova odkrivajo še nove razlage, dopolnila …

Povzemam možen sklep: [color=green]SP je v mnogočem pravzaprav “nejasna knjiga”. Drži?[/color] (prosim za konstruktiven komentar)

Ali ima sveča ob mrtvem kakšen odrešenjski pomen? Je kaj narobe, če na grobu nikoli ne prižgeš kakšno svečo? (Vsako leto se namreč zgodi, da na našem grobu neznanec prižge svečo-čemu ta potreba?)

Za nekrščenega pa seveda velja, da so mu grehi (tako izvirni kot osebni) odpuščeni s krstom.

Obstajajo pa tudi posebni primeri, ki se nekdo ne more več spovedati morebitnih smrtnih grehov, recimo nezavestni, umirajoči… v tem primeru lahko duhovnik podeli bolniško maziljenje, ki tudi odpušča grehe.
Vendar duhovnik lahko podeli bolniško maziljenje le če predvideva, da bi nezavestni to sam tudi želel.
Bolnik, ki je pri zavesti in se lahko spove, pa se mora pred prejemom bolniškega maziljenja spovedati in šele nato prejeti maziljenje.

1) Recimo, da je nekdo v stanju smrtnega greha (in se tega zaveda ter bi imel priliko za sv. spoved oz. obuditi popolno kesanje – pa tega ne opravi); glede na to, da (nepopolno) kesanje
a) obudi
b) ne obudi
katere zakramente sme (veljavno) prejeti (poleg sv. krsta in sv. spovedi, ki sta dobrodošla)?

2) Kakšen učinek ima ta zakrament nanj?

Mir in dobro!

br. Matej

Kristjani izpovedujemo vero v enega Boga v treh osebah. Ker je troedinost Boga novozavezno razodetje, o njej Stara zaveza ne govori neposredno, ampak se je Bog v Stari zavezi razodel z osebnim imenom Jahve.
Nova zaveza pa je prinesla razodetje notranjega življenja Boga: Bog je Oče in Sin in Sveti Duh. Druga Božja oseba (Sin) se je učlovečila v osebi Jezusa Kristusa.
Gre torej za dve različni terminologiji, ena starozavezna, druga novozavezna in nesmiselno bi bilo njuno mešanje. Ko govorimo o Jahveju, govorimo o Bogu, torej o zunanjem vidiku Boga, ko pa govorimo o osebah Trojice, pa govorimo o notranjem življenju Boga. Enačenje Jahveja samo z Očetom bi bilo torej nesmiselno, ker gre za različni vidik, prav tako enačenje Jahveja s Kristusom.

Mir in dobro!

br. Matej

Odgovor na prvi del vprašanja se nahaja tule: katolican.com/2008/01/07/nezemeljska-bitja/
Res je, da nezemeljska bitja, o katerih govori Sveto pismo, niso zemljani, a gre za duhovna bitja, ki so v povezavi z ljudmi. O angelih pravi avtor pisma Hebrejcev: Heb 1,14

Glede obstoja drugih civilizacij v vesolju pa Sveto pismo ne govori in učenje glede tega ni del krščanskega verovanja, ampak Cerkev to prepušča znanostim, ki to preučujejo. Gre za prizavanje t.i. avtonomije zemeljskih stvarnosti, o kateri se je izrekel 2. vatikanski koncil.

Katoličan je torej svoboden da lahko sam osebno verjame v obstoj nezemeljskih civilizacij ali pa ne, vsekakor pa je del katoliške vere verovanje v obstoj čistih duhovnih bitij, ki so angeli.

Mir in dobro!

br. Matej

Jn 8,36: “Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni.”
2 Tim 4,18: “Gospod me bo osvobodil vsakega zlega dejanja in rešil v svoje nebeško kraljestvo. Njemu slava na veke vekov! Amen.”

Svoboda namreč ni v tem, da lahko delamo karkoli, saj če izbiramo zlo, se naša svoboda manjša, ker postajamo sužnji greha. Ko bomo v večnosti greha osvobojeni, bomo resnično svobodni.

Miri in dobro!

br. Matej