Zanima me, ali se sme podeliti zakramente umirajočemu kljub njegovi izrecni odklonitvi (ko je že toliko oslabel, da se ne more braniti), če duhovnik za to odklonitev ve.
Ali je v takem primeru zakrament veljaven?
Če tako dejanje ni dovoljeno, kako Cerkev v takem primeru postopa?
Hvala.

Duhovnik v takem primeru ne sme podeliti zakramentov, če torej ve, da je bila odklonitev izrecna in je bila storjena svobodno in premišljeno. Če bi imel duhovnik upravičeni dvom glede slednjega, bi lahko zarament podelil pogojno.

Glede veljavnosti pa je potrebno malo razjasniti: gre za dva zakramenta, ki sta namenja umirajočim: najprej je to bolniško maziljenje (ki ni namenjeno SAMO umirajočim, pač pa tudi njim) in obhajilo. Prvo nima svojega učinka, če ga prejemnik zavrača, saj ta zakrament odpušča grehe samo če si človek tega želi (pa ne more več opraviti spovedi). Glede obhajila (če ga je umirajoči prejel) pa je objektivno gledano bilo podeljeno, sadov oz. učinka pa pri človeku, ki ga zavrača, ne more biti.

Cerkev nima v primeru da so bili zakramenti podeljeni, ko naj ne bi bili, nobenih vnaprej predvidenih postopkov, vsekakor pa vam predlagam, da najprej duhovnika, ki je zakramente podelil, povprašate po razlogih (kar bo predvidoma razrešilo situacijo) in če z odgovorom ne boste zadovoljni, se obrnite na škofa.

Mir in dobro!

br. Matej

Življenje z drugo osebo po ločitvi od žene/moža je greh prešuštva, saj se predvideva da skupno življenje pomeni tudi spolno življenje, razen če to ni izrecno izključeno.
Četudi dva, ki živita skupaj v novi vezi po ločitvi od moža/žene ne živita spolnega življenja, pa gre za greh pohujšanja, ki ga dajeta drugim.

Ni dolžan povedati, da je to že povedal pri spovedi, je pa smiselno da to pove, saj bo to spovedniku v pomoč.
Vsekakor pa je spovedanec dolžan povedati pri spovedi vse smrtne grehe, za katere še ni dobil odveze.
Predvidevam seveda, da je razlog zakaj ni dobil odveze, sedaj odpravljen (bodisi z njegove strani, bodisi s spovednikove).

Gre za t.i. simuliranje zakramenta, ki po kanonu 1378-79 zakonika cerkvenega prava predvideva pravično kazen, brez natančnejših določil. Gre torej za presojo škofa kako je najbolje odreagirati v takem primeru.
Če duhovnik ni imel namena podeliti odveze, odveza sicer ni podeljena, a za spovedanca, ki za to ne ve lahko tu upravičeno apliciramo pravilo “Ecclesia suplet”: se pravi, da Cerkev tu nadomesti pomanjkanje s strani posameznega duhovnika in je taka spoved za spovedanca veljavna v moči zakramentalnosti Cerkve kot celote.
Spovedancu torej ni potrebno skrbeti ali je duhovnik podeljeno odvezo simuliral ali ne. Še posebno ker za simulacijo odveze ni nikoli nobenega smiselnega razloga. Duhovnik ima namreč pravico in dolžnost v primerih, ko presodi, da odveze ne more podeliti (iz različih razlogov), to spovedancu tudi povedati in mu pojasniti zakaj tako in ga pravilno usmeriti naprej.

Duhovnik nikoli ne more dati sam sebi zakramentalne odveze.
Vsi zakramenti so stvar občestva, saj naj vanj vključujejo, prav tako spoved: če grešimo smrtno, smo po njej zopet v občestvu z ostalimi udi Cerkve. Ker je spoved sprava ne le z Bogom, ampak tudi s Cerkvijo kot Kristusovim skrivnostnim telesom, potrebuje tudi duhovnik drugega duhovnika za odpuščanje grehov. Duhovnik spovednik je predstavnik tako Boga kot občestva Cerkve.

Katere zakramente sme prejeti človek, ki se še ni spovedal smrtnih grehov (poleg sv. spovedi)?

Za nekrščenega pa seveda velja, da so mu grehi (tako izvirni kot osebni) odpuščeni s krstom.

Obstajajo pa tudi posebni primeri, ki se nekdo ne more več spovedati morebitnih smrtnih grehov, recimo nezavestni, umirajoči… v tem primeru lahko duhovnik podeli bolniško maziljenje, ki tudi odpušča grehe.
Vendar duhovnik lahko podeli bolniško maziljenje le če predvideva, da bi nezavestni to sam tudi želel.
Bolnik, ki je pri zavesti in se lahko spove, pa se mora pred prejemom bolniškega maziljenja spovedati in šele nato prejeti maziljenje.

1) Recimo, da je nekdo v stanju smrtnega greha (in se tega zaveda ter bi imel priliko za sv. spoved oz. obuditi popolno kesanje – pa tega ne opravi); glede na to, da (nepopolno) kesanje
a) obudi
b) ne obudi
katere zakramente sme (veljavno) prejeti (poleg sv. krsta in sv. spovedi, ki sta dobrodošla)?

2) Kakšen učinek ima ta zakrament nanj?

Mir in dobro!

br. Matej

“Zakrament zakona ustvari med zakoncema trajno in izključno vez. Bog sam zapečati privolitev zakoncev. Zato sklenjeni in izvršeni zakon med krščenima ne more biti nikoli razvezan. Poleg tega ta zakrament podeli zakoncema potrebno milost, s katero si v zakonskem življenju in pri odgovornem sprejemanju in vzgoji otrok med seboj pomagata k svetosti.” (KKKC 346)

Kot vsak zakrament tudi sv. zakon zakonca povezuje z Bogom.
Mož in žena sta poklicana tudi da s svojo medsebojno ljubeznijo in zvestobo pričujeta o ljubezni in zvestobi Kristusa do Cerkve.
Z milostjo, ki sta jo prejela zakonca, je potrebno sodelovati, jo negovati in iz nje vsakodnevno živeti.

Mir in dobro!

br. Matej

Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj nad njim molijo ter ga v Gospodovem imenu pomazilijo z oljem. In molitev vere bo rešila bolnika in Gospod ga bo obudil; če je storil grehe, mu bodo odpuščeni. Zato izpovedujte grehe drug drugemu in molite drug za drugega, da boste ozdravljeni. Veliko moč ima dejavna molitev za pravičnega.”
(5,14-16)

Ko želimo bolje spoznati človeka, ki mu je namenjen zakrament bolniškega maziljenja, je potrebno najprej konteplirati Jezusa Kristusa in v njem odkriti človeka – bolnika.
Besedilo v Jakobovem pismu jasno govori o delovanju v Gospodovem imenu in o njegovi moči, da bolniku lahko pomaga. Gospod ni ena od mnogih oblasti in moči, ki pogojujejo človekovo bivanje, ampak nekaj povsem enkratnega, polnost biti in moči, ki pogojujejo človekovo bivanje, Tisti, ki je vedno z nami, tista polnost življenja po kateri vedno hrepenimo in jo nenehno iščemo, čeprav velikokrat tudi podzavestno. Ko izpovedujemo, da je Jezus Kristus Gospod, izpovedujemo, da smo osebe, ki živimo, se gibljemo in smo v Njem, ki ga nujno potrebujemo, naj si bo v življenju ali smrti, v bolezni ali zdravju, v času ali večnosti. Kristjanovo zatekanje k Gospodovemu maziljenju ni nekaj postranskega, ampak osredotočanje na trajno razsežnost njegovega bivanja.
V starih antičnih in novejših magičnih obredih je odnos med prejemnikom in skrivnostno močjo, ki mu prihaja na pomoč, recipročni daj – dam. Pri bolniškem maziljenju se ta odnos spremeni zaradi popolne odvisnosti od Gospoda. Pri tem gre za resnično srečanje med dvema osebama. Gospod želi, da v nas vstane molitev vere, žive vere, s katero se človek povsem svobodno preda Gospodu in mu pokloni svoj razum in voljo. Najpomembnejši je pristanek, da nas On preko vseh preizkušenj, na način, ki ga pozna samo On, uvede v popolno odrešenje.
Gre za temeljno razpoložljivost pred Bogom, ki če je ni že prej, si jo v bolezni težko pridobimo. V zakramentu bolniškega maziljenja Kristus sam, po delivcu posveti bolnika in mu omogoči, da je deležen skrivnosti njegove pashe. Močno se razvije vidik temeljne upodobljenosti po Kristusu, ki je prav po trpljenju in smrti prišel do slave vstajenja in se povzpel na Očetovo desnico.

Človek, ki mu je maziljenje namenjeno je v težavah, je zaznamovan z zlom. Bolezen je eno izmed temeljnih izkustev človeštva. Bolezen je v SP predstavljena kot skupek bolečega doživljanja nesposobnosti opravljanja osnovnih procesov in aktivnosti, nekakšno predokušanje konca zemeljskega življenja. Za celotno življenje bi lahko rekli, da je normalen proces izrabljanja organizma, ki privede do bolezni in smrti.
Drugi vidik človekove revščine nam odkrije greh. Po naravi smo rojeni kot “otroci jeze”, z izvirnim grehom. Trajno spreobračanje in iskanje odpuščanja je zato nenehna naloga vsakega Kristjana. Bolezen in greh se nam ne kažeta kot dve ločeni resničnosti, med njima je veliko vzajemnega vpliva. Tradicionalno učenje Cerkve je, da sta bolezen in smrt posledici greha. Velika bolečina, ki nam povzroča toliko gorja in smrt, ki nas pekli sta sad izgube tiste prve harmonije in enovitosti človekovega bitja, ki temeljita v Bogu. Sveti Duh, ki veje, kjer hoče uresničuje odrešenje tudi po bolečini in smrti. Mnogi prav zaradi trpljenja prispejo do miru, upanja in drugih kreposti. Pravični se v trpljenju pogosto bolj združujejo z Bogom, kot sicer.
Misel o bolezni, kot hčerki in materi greha lahko dpolnimo z nasprotno, da je po božji milosti lahko odrešujoča izkušnja bolečine hči in mati postopnega spreobračanja in svetosti.
Obuditi pomeni dvigniti, postaviti po konci, storiti, da nekdo lahko opravlja svoje dejavnosti in je v družbi upoštevan, spoštovan. “Obuditi” je lahko le božji dej, kajti dokončno lahko samo Bog obuja k življenju. Dejanje “obuditve” je tudi v zakramentu bolniškega maziljenja vzvišeno dejanje Odrešenika, ki iztrga vernika iz suženjstva zla in ga osvobaja smrti in greha.
So ljudje, ki izpričujejo svojo moč s telesnim zdravjem, drugi pa so poklicani, da z notranjo milostjo prenašajo slabosti mesa, da se preko njih pokaže Gospodova moč. Nihče ne more od zunaj določiti osebne poklicanosti posameznika ali določiti, kateri dar je v določenem trenutku zemeljskega življenja človeku najbolj potreben: ali telesno zdravje ali dokončna zmaga v bolezni in smrti.
Brez skupnostne razsežnosti človeške osebe človek ne more preživeti in tudi duhovno ne more doseči zrelosti, kar pomeni, da ne more dojeti svoje osebnostne identitete in poklicanosti. Ta razsežnost človeka pomeni nujnost dajanja in sprejemanja. SPisemsko besedilo ob katerem razmišljamo vabi k razbitju osamitve v bolezni in sicer s tem, ko opogumlja Kristjana, da pokliče starešine Cerkve. Skupna molitev oživlja odpiranje bolnika v smeri proti Gospodu in postane tudi prostor srečanja z Gospodom, ki obuja.

Več glej: prof. dr. Marjan Turnšek, BOLNIK V OBJEMU TRPEČEGA KRISTUSA

Kompendij Katekizma Katoliške Cerkve
316. Kdo more prejeti zakrament bolniškega maziljenja?

1514-15151
1528-1529

Ta zakrament more prejeti vernik, ki se znajde v smrtni nevarnosti zaradi bolezni ali starosti. Isti vernik ga more ponovno prejeti, če se bolezen poslabša ali če ga doleti druga huda bolezen. Kadar je mogoče, naj bolnik pred prejemom tega zakramenta opravi osebno spoved.

317. Kdo podeljuje ta zakrament?

1516, 1530

Bolniško maziljenje smejo podeljevati samo duhovniki (škofje ali duhovniki).