Življenje Cerkve se dogaja v ljudeh in je namenjeno ljudem. Prav v vsakem človeku se skriva drobec Božjega načrta.
Vsak izmed zakramentov Cerkve je postavljen v eno izmed ključnih in mejnih situacij človeka in je namenjen določeni temeljni razsežnosti njegovega bivanja, ki je na tak ali drugačen način zaznamovana tudi s posledicami izvirnega greha in prav zato potrebna odrešenja.
Situacija resne bolezni je poseben trenutek razodevanja resnice o človeku, ki je ustvarjen po božji podobi in sličnosti. Tej situaciji je namenjen zakrament bolniškega maziljenja.
Ustanovni akt tega zakramenta najdemo v odlomku Jakobovega pisma.
Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj nad njim molijo ter ga v Gospodovem imenu pomazilijo z oljem. In molitev vere bo rešila bolnika in Gospod ga bo obudil; če je storil grehe, mu bodo odpuščeni. Zato izpovedujte grehe drug drugemu in molite drug za drugega, da boste ozdravljeni. Veliko moč ima dejavna molitev za pravičnega.”
(5,14-16)
I. Bolnik v kristološki perspektivi
Ko želimo bolje spoznati človeka, ki mu je namenjen zakrament bolniškega maziljenja, je potrebno najprej konteplirati Jezusa Kristusa in v njem odkriti človeka – bolnika.
Besedilo v Jakobovem pismu jasno govori o delovanju v Gospodovem imenu in o njegovi moči, da bolniku lahko pomaga. Gospod ni ena od mnogih oblasti in moči, ki pogojujejo človekovo bivanje, ampak nekaj povsem enkratnega, polnost biti in moči, ki pogojujejo človekovo bivanje, Tisti, ki je vedno z nami, tista polnost življenja po kateri vedno hrepenimo in jo nenehno iščemo, čeprav velikokrat tudi podzavestno. Ko izpovedujemo, da je Jezus Kristus Gospod, izpovedujemo, da smo osebe, ki živimo, se gibljemo in smo v Njem, ki ga nujno potrebujemo, naj si bo v življenju ali smrti, v bolezni ali zdravju, v času ali večnosti. Kristjanovo zatekanje k Gospodovemu maziljenju ni nekaj postranskega, ampak osredotočanje na trajno razsežnost njegovega bivanja.
V starih antičnih in novejših magičnih obredih je odnos med prejemnikom in skrivnostno močjo, ki mu prihaja na pomoč, recipročni daj – dam. Pri bolniškem maziljenju se ta odnos spremeni zaradi popolne odvisnosti od Gospoda. Pri tem gre za resnično srečanje med dvema osebama. Gospod želi, da v nas vstane molitev vere, žive vere, s katero se človek povsem svobodno preda Gospodu in mu pokloni svoj razum in voljo. Najpomembnejši je pristanek, da nas On preko vseh preizkušenj, na način, ki ga pozna samo On, uvede v popolno odrešenje.
Gre za temeljno razpoložljivost pred Bogom, ki če je ni že prej, si jo v bolezni težko pridobimo. V zakramentu bolniškega maziljenja Kristus sam, po delivcu posveti bolnika in mu omogoči, da je deležen skrivnosti njegove pashe. Močno se razvije vidik temeljne upodobljenosti po Kristusu, ki je prav po trpljenju in smrti prišel do slave vstajenja in se povzpel na Očetovo desnico.
II. Bolnikova perspektiva
Človek, ki mu je maziljenje namenjeno je v težavah, je zaznamovan z zlom. Bolezen je eno izmed temeljnih izkustev človeštva. Bolezen je v SP predstavljena kot skupek bolečega doživljanja nesposobnosti opravljanja osnovnih procesov in aktivnosti, nekakšno predokušanje konca zemeljskega življenja. Za celotno življenje bi lahko rekli, da je normalen proces izrabljanja organizma, ki privede do bolezni in smrti.
Drugi vidik človekove revščine nam odkrije greh. Po naravi smo rojeni kot “otroci jeze”, z izvirnim grehom. Trajno spreobračanje in iskanje odpuščanja je zato nenehna naloga vsakega Kristjana. Bolezen in greh se nam ne kažeta kot dve ločeni resničnosti, med njima je veliko vzajemnega vpliva. Tradicionalno učenje Cerkve je, da sta bolezen in smrt posledici greha. Velika bolečina, ki nam povzroča toliko gorja in smrt, ki nas pekli sta sad izgube tiste prve harmonije in enovitosti človekovega bitja, ki temeljita v Bogu. Sveti Duh, ki veje, kjer hoče uresničuje odrešenje tudi po bolečini in smrti. Mnogi prav zaradi trpljenja prispejo do miru, upanja in drugih kreposti. Pravični se v trpljenju pogosto bolj združujejo z Bogom, kot sicer.
Misel o bolezni, kot hčerki in materi greha lahko dpolnimo z nasprotno, da je po božji milosti lahko odrešujoča izkušnja bolečine hči in mati postopnega spreobračanja in svetosti.
Obuditi pomeni dvigniti, postaviti po konci, storiti, da nekdo lahko opravlja svoje dejavnosti in je v družbi upoštevan, spoštovan. “Obuditi” je lahko le božji dej, kajti dokončno lahko samo Bog obuja k življenju. Dejanje “obuditve” je tudi v zakramentu bolniškega maziljenja vzvišeno dejanje Odrešenika, ki iztrga vernika iz suženjstva zla in ga osvobaja smrti in greha.
So ljudje, ki izpričujejo svojo moč s telesnim zdravjem, drugi pa so poklicani, da z notranjo milostjo prenašajo slabosti mesa, da se preko njih pokaže Gospodova moč. Nihče ne more od zunaj določiti osebne poklicanosti posameznika ali določiti, kateri dar je v določenem trenutku zemeljskega življenja človeku najbolj potreben: ali telesno zdravje ali dokončna zmaga v bolezni in smrti.
Brez skupnostne razsežnosti človeške osebe človek ne more preživeti in tudi duhovno ne more doseči zrelosti, kar pomeni, da ne more dojeti svoje osebnostne identitete in poklicanosti. Ta razsežnost človeka pomeni nujnost dajanja in sprejemanja. SPisemsko besedilo ob katerem razmišljamo vabi k razbitju osamitve v bolezni in sicer s tem, ko opogumlja Kristjana, da pokliče starešine Cerkve. Skupna molitev oživlja odpiranje bolnika v smeri proti Gospodu in postane tudi prostor srečanja z Gospodom, ki obuja.
Več glej: prof. dr. Marjan Turnšek, BOLNIK V OBJEMU TRPEČEGA KRISTUSA
Kompendij Katekizma Katoliške Cerkve
316. Kdo more prejeti zakrament bolniškega maziljenja?
1514-15151
1528-1529
Ta zakrament more prejeti vernik, ki se znajde v smrtni nevarnosti zaradi bolezni ali starosti. Isti vernik ga more ponovno prejeti, če se bolezen poslabša ali če ga doleti druga huda bolezen. Kadar je mogoče, naj bolnik pred prejemom tega zakramenta opravi osebno spoved.
317. Kdo podeljuje ta zakrament?
1516, 1530
Bolniško maziljenje smejo podeljevati samo duhovniki (škofje ali duhovniki).
P.S. Številke v tekstu kompendija se nanašajo na paragrafe Katekizma Katoliške Cerkve, ki pa žal v slovenščini ni dosegljiv v elektronski obliki, je pa dosegljiv drugih jezikih, npr. angleščini: http://www.scborromeo.org/ccc/ccc_toc.htm
Sorodni prispevki