Katolican.com » Verske resnice

Kategorije verskih resnic

br. Matej Nastran — Mon, 07 Jan 2008 23:21:43 +0000

Obstajajo kategorije verskih resnic?

Da. Obstajajo verske resnice, dokončno razglašene in podane vsem vernikom v verovanje. To so osnovne verske resnice kot npr. resnica o Kristusovem božanstvu, o dveh naravah v Kristusu, o Marijinem brezmadežnem spočetju in podobne resnice, ki so razglašene kot dogme.
Nekatere resnice niso bile tako slovesno razglašene, a vseeno predstavljajo stalnico Cerkvenega učenja, npr. Marijino kronanje v nebesih (kakor molimo pri rožnem vencu) in jih je kristjan prav tako dolžan upoštevati.

Ali sta Jahve in Kristus ena in ista Oseba?

br. Matej Nastran — Mon, 07 Jan 2008 04:30:07 +0000

Ali sta Jahve in Kristus ena in ista Oseba? Kakšen je torej položaj Boga Očeta, ki naj bi bil tudi ena od treh oseb Troedinega Boga? Ali je možno, da bi bil lahko Jahve Bog Oče?

Kristjani izpovedujemo vero v enega Boga v treh osebah. Ker je troedinost Boga novozavezno razodetje, o njej Stara zaveza ne govori neposredno, ampak se je Bog v Stari zavezi razodel z osebnim imenom Jahve.
Nova zaveza pa je prinesla razodetje notranjega življenja Boga: Bog je Oče in Sin in Sveti Duh. Druga Božja oseba (Sin) se je učlovečila v osebi Jezusa Kristusa.
Gre torej za dve različni terminologiji, ena starozavezna, druga novozavezna in nesmiselno bi bilo njuno mešanje. Ko govorimo o Jahveju, govorimo o Bogu, torej o zunanjem vidiku Boga, ko pa govorimo o osebah Trojice, pa govorimo o notranjem življenju Boga. Enačenje Jahveja samo z Očetom bi bilo torej nesmiselno, ker gre za različni vidik, prav tako enačenje Jahveja s Kristusom.

Mir in dobro!

br. Matej

Kaj pomeni, da je človek ustvarjen po Božji podobi?

br. Matej Nastran — Mon, 07 Jan 2008 04:24:43 +0000

Kompendij katekizma pravi: “Človek je ustvarjen po božji podobi v smislu, da je zmožen v svobodi spoznavati in ljubiti svojega Stvarnika. Je edina stvar na tej zemlji, ki jo je Bog hotel zaradi nje same; samo človek je poklican, da bi bil po spoznanju in ljubezni deležen njegovega božjega življenja. Človek kot božja podoba ima dostojanstvo osebe: ni samo nekaj, marveč nekdo. Sposoben je spoznati samega sebe, se svobodno darovati ter stopiti v občestvo z drugimi osebami.”

Torej, kakor je že iz prvega stavka razvidno, gre za: svobodo, spoznanje/razum in voljo oz. za zmožnost svobodno spoznavati in ljubiti.

Reference: KKKC 66, KKC 355-357, 1 Mz 1,26-31

Mir in dobro!

br. Matej

Si učenje koncilov kdaj med seboj nasprotuje?

br. Matej Nastran — Mon, 07 Jan 2008 04:23:09 +0000

[color=green]Na koncilih izrečeno kot zaključki naj bi držalo. Naslednji koncili naj bi zadeve iz prejšnjih koncilov kvečjemu poglobile ipd., vsekakor pa ne bile nasprotujoče.
Ali je (bilo) vedno tako?[/color]

Tu je potrebno ločiti dve različni področji in sicer na eni strani področje nauka (in morale v kolikor je vezana na razodetje), na drugi pa različnih disciplinskih in organizacijskih predpisov.
Dogmatično učenje Cerkve izhaja iz Božjega razodetja in je Cerkev njegova razlagalka, ne pa “izumiteljica”. To velja tudi za moralno učenje v kolikor izhaja iz razodetja. Glede samoorganizacijskih predpisov pa ima Cerkev popolno svobodo, da izbira obliko in načine, ki se ji zdijo času najbolj primerni in potrebni, seveda v skladu z njenim učenjem. Prav tako v to področje sodijo stvari o katerih se Cerkev izreka in se direktno ne tičejo nauka in morale, kot je npr. socialni nauk Cerkve in podobno.

Kar je torej enkrat razglašeno kot od Boga razodeta verska resnica, se seveda more spremeniti več, lahko pa se odprejo novi vidiki tega razodetja (v smislu Jezusovih besed Jn 16,12-14: “Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči.”), v tem smislu so dogme dinamične in se vanje Cerkev vedno znova poglablja.

Poleg tega obstajajo različni nivoji avtoritete, s katerim je zaznamovano posamezno učenje Cerkve. Najvišji nivo je kot rečeno slovesna razglasitev verske resnice, kar poznamo od prvih krščanskih stoletij (ko so se oblikovale trinitarične in nato kristološke dogme izražene v Nicejsko-Carigrajskem veroizpovednem obrazcu) naprej.
Potem je redno učenje Cerkve, ki mu je kristjan poskušen s pokorščino vere, čeprav učenje ni razglašeno za dokončno. Veliko nižje pa so učenja posameznih teologov, ki se nanašajo na stvari, ki v nauku še niso dokončno definirane – v teh področjih ima kristjan pravico verovati tako ali drugače, pač glede na svoje lastno spoznanje (recimo: sv. Tomaž Akvinski ni podpiral nauka o Marijinem brezmadežnem spočetju, slabih 600 let po njegovi smrti pa je bila glede tega razglašena verska resnica).
Prav tako Cerkev kristjani niso dolžni s poslušnostjo vere verovati v zasebna razodetja, četudi potrjena od Cerkve, saj ne predstavljajo bistvenega učenja Cerkve oz. t.i. zaklada vere, saj mu vsebinsko ničesar ne dodajajo).

Torej na kratko: dogmatične definicije se poglabljajo in si nikoli ne nasprotujejo, disciplinsko pa se stvari lahko povsem spremenijo, če tako zahtevajo razmere.

Mir in dobro!

br. Matej