pozdravljeni!
mene pa zanima kako si v katoliški cerkvi razlagajo razodetje? kdo je zver? Je to res mogoče Vatikan s papežem na čelu, kar mnogi prikazujejo, ali se po njihovo še ni razodela ta zver ki izhaja iz ljudstva. hvala

Katoliška Cerkev za nobeno od posameznih knjig Svetega pisma nima neke enoznačne, uradne razlage, tako tudi za knjigo Razodetja ne. Obstaja pa nekaj načel katoliške razlage svetopisemskih besedil, od katerih je eno tudi načelo, da se posamezni deli Svetega pisma razlagajo v povezavi s preostalim Svetim pismom, saj Sveto pismo samo sebi ne nasprotouje, ampak je enovito. Bilo bi zelo čudno, če bi na enem mestu Sveto pismo podpiralo papeštvo (npr. Mt 16), na drugem mestu pa ga zavračalo. Razlage, ki jih omenjate, izhajajo iz krogov, ki jim je več do nasprotovanja katoliški Cerkvi kot pa do iskanja izvirnega pomena besedila.

Več o okoliščinah in pomenu knjige, boste našli tule.

Razlogi so dveh vrst: t.i. notranji in zunanji.
Zunanji razlogi so: čas nastanka in apostolska avtoriteta, notranji pa vsebina teh apokrifnih spisov.
Zunani razlogi: Krščansko razodetje se je končalo s smrtjo zadnjega apostola, to je predvidoma okoli leta 120, ko je umrl zadnji izmed apostolov in sicer sv. Janez.
Zato vsi spisi, ki so nastali po tem času, ne morejo biti vključeni v Sveto pismo, saj jim manjka apostolska avtoriteta.
Mnogi izmed apokrifnih evangelijev so se pojavili šele v kasnejših stoletjih (recimo III in IV) in so v prvih dveh stoletjih nepoznani. Gre torej za kasnejše spise, katerih namen je dvojen: bodisi da so hoteli potešiti radovednost s tem ko so pojasnjevali dogodke, ki v uradnih evangelijih niso opisani (recimo evangeliji o Jezusovem in Marijinem otroštvu), drug razlog pa sodi že med t.i. notranje razloge in sicer je v tem, da so nekateri evangeliji z obstoječimi neskladni. Gre torej za poskus reinterpretacije krščanstva in so nastali v določenih skupinah, ki so se v nauku razlikovale od krščanstva.
Že v Janezovem evangeliju in Janezovih pismih vidimo, da se je Cerkev v letih 70-80 ter okoli leta 100 že srečevala z dvema napačnima pojmovanjema krščanstva: ebionizmom in doketizmom. Prvi so pod vprašaj postavljali Jezusovo božanstvo, drugi pa Jezusovo človeškost. Mnogi apokrifni evangeliji pa izvirajo iz gnostičnih skupin in vsebujejo skrita učenja, ki pa so krščanstvu tuja.
Gre torej tudi za vprašanje notranje konsistentnosti Nove zaveze.
V času, ko so ti gnostični evangeliji šele nastali, je bila večina knjig Nove zaveze že sprejeta kot navdihnjeno besedilo in dodobra razširjenih po krščanskih skupnostih.
Eden izmed notranjih kriterijev kanoničnosti pa je tudi uporaba v bogoslužju. Kot najdragocenejši in največkrat brani spisi so bili v krščanskem bogoslužju uporabljani štirje kanonični evangeliji.

V starih časih je ljudi “reševalo” to, da SP niso niti mogli sami brati (niso ga imeli v svojem jeziku, predraga knjiga …). Dandanes se mi zdi, da se pojavlja nasprotna težava. Glede na kompleksnost besedila SP, bi morali imeti tudi dovolj dosegljive razlage.

Eksegeti imajo verjetno za pomoč (kar nekaj krat) debelejše delo oz. dela za pojasnjevanje nejasnosti iz SP. In vedno znova odkrivajo še nove razlage, dopolnila …

Povzemam možen sklep: [color=green]SP je v mnogočem pravzaprav “nejasna knjiga”. Drži?[/color] (prosim za konstruktiven komentar)

[color=green]Bog je prva človeka v raju obdaril z nekaterimi svojimi darovi (npr. milost božja – gledanje Boga, veliko znanje, nič poželjivosti, telesna nesmrtnost, nič trpljenja, nič bolezni).
Se kaj ve (kot gotovo oz. kaj se predvideva), kako je s človekom (po smrti na tej zemlji) v nebesih glede teh darov – jih ima lahko kdo več kot drugi? (verjetno da) Še kakšne darove, ki jih prva človeka nista imela? [/color]

Podvprašanji:
Ali bo življenje v večnosti popolnejše kot je bilo življenje v raju pred padcem?
Da, saj Bog z odrešenjem ni poskrbel samo za obnovitev prvotnega stanja, ampak je človeka Bog povzdignil še više in mu izkazal še večjo milost.

Ali imajo različni ljudje tudi v večnosti različne darove?
Da, to lahko vidimo že iz tega, da so različni svetniki priprošnjiki za različne stvari, pa tudi razumljivo je, da bo človek vse naravne in nadnaravne darove, ki jih je imel v življenju, jih razvijal in preko njih sodeloval z Bogom, te darove ohranil in bodo izpopolnjeni.
Upravičeno lahko domnevamo da se bo tudi v večnosti izražalo to, v kolikšni meri smo že na zemlji iskali Boga in z njim sodelovali. Jezus sam govori o manjših in večjih v nebeškem kraljestvu (Mt 11,11; Mt 5,19; Mt 18,4; Lk 7,28)
To seveda ne pomeni, da bo v nebesih kakršnokoli nezadovoljstvo, saj bo vsak izpolnjen in mu ničesar ne bo manjkalo.
Morda predstava, ki lahko pri tem pomaga: kakor imamo različno velike kozarce, nekatere za 1 dcl, druge za 2. dcl, … a so vsi polni, tak bo tudi s človekom v večnosti: vse njegovo bitje bo izponjeno, vsak bo prejel toliko, kolikor bo lahko sprejel, da bo izpolnjen, ni pa nujno da bo to pomenilo da vsak enako.

Mir in dobro!

br. Matej

Torej, kakor je že iz prvega stavka razvidno, gre za: svobodo, spoznanje/razum in voljo oz. za zmožnost svobodno spoznavati in ljubiti.

Reference: KKKC 66, KKC 355-357, 1 Mz 1,26-31

Mir in dobro!

br. Matej

1kor 15,51

[color=green]Zakaj “bomo” namesto “bodo”?[/color]

Mir in dobro!

br. Matej

Ko govorimo o Stari zavezi, še posebno o njenih začetkih, je potrebno vedeti, da smo šele na začetku razodevanja Boga, ki je postopno skozi stoletja napredovalo, dokler ni s Kristusom doseglo polnosti.
Bog je torej v času človeka srečal takšnega kot je in ga je od tod preko svojega razodevanja postopoma vpeljeval v vedno globlje spoznanje tako glede Boga kot glede resnice o človeku/človeštvu samem.

Nahajamo se torej v sredini drugega tisočletja pred Kristusom, ko so Izraelci osvajali Kanaansko deželo. Izraelci niso bili pred zavezo z Bogom in preden so prejeli Božje zapovedi nič kaj dosti drugačni od drugih ljudstev. Tudi ko je šlo za bojevanje in osvajanje ozemlja ne. V tistem času je vojaški poraz pomenil avtomatsko iztrebljenje poraženca. Prav tako je veljalo načelo neproporcionalnega krvnega maščevanja: če so tebi ubili brata, je bilo to potrebno maščevati s pokolom celotne družine ubijalca. Časi so bili torej zelo kruti.

V to kruto zgodovino vstopi Bog, ki z Izraelom sklene zavezo in mu da tudi zapovedi, ki naj se jih drži. Z zapovedjo “ne ubijaj” Bog sebi pridrži avtoriteto nad življenjem: on je tisti, ki življenje daje in Bog edini ga lahko vzame. Ni več človek tisti, ki sme odločati o življenju svojega bližnjega.
Podobno je z načelom, ki se nam večkrat zdi izredno kruto, in sicer: “oko za oko, zob za zob”. V tistem času je to pomenilo zajezitev nekontroliranega nasilja: ne smeš več povrniti kot si prejel. S tem je ukinjeno načelo nesorazmernega krvnega maščevanja. V resnici je to načelo torej za tisti čas etično zelo napredno in predstavlja velik korak naprej.

Kako je torej s “sveto vojno” in “zakletvijo” ob osvajanju obljubljene dežele? 1. Izraelci se v osvajanje obljubljene dežele odpravijo na Božji ukaz. Niso oni tisti, ki vodijo boj priti ljudstvom, ampak se zanje bojuje Bog, ki mu pripadajo življenja vseh ljudi.
2. V tistem času ni bilo možno zagotovoti si življenjskega prostora drugače kot z osvajalno vojno. Izraelci so bili izgnani iz Egipta, v puščavi so dolgo blodili, a tam se živeti ni dalo. Dolgoročne rešitve ni bilo. Šlo je torej za njihovo preživetje. Ali osvojijo deželo, ali pa umrejo in kot narod propadejo. Zato je šlo za samoohranitveno vojno, za samoobrambo, za spopad, v katerega so bili zaradi okoliščin prisiljeni. Niso napadali zaradi lakomnosti po dodatnem ozemlju in bogastvu, ampak zaradi lastnega preživetja.
Šlo je torej za situacijo, ki jo danes imenujemo legitimna samoobramba: zagotavljanje lastnega preživetja.

Bog je Izraelcem skrbno določil meje teritorija njihovega osvajanja, iz česar je še dodatno razvidno, da gre za samoobrambno vojno. Bog tako vstopa (v krut) človeški svet in zlu postavlja meje.
Ne gre še torej za popolno Božje razodetje, ki je prišlo z Jezusom in njegovo zapovedjo: “Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe”, ampak za postopnost Božjega razodevanja, pač v skladu s tem, kolikor in kako je v tistem času lahko človek razumel in doživljal Božjo avtoriteto.

Ali izraz „neporočeni“ (agamos) v 1 Korinčanom 7 (ki se pojavlja 4-krat, v. 8, 11, 32 in 34) v povezavi s tremi drugimi izrazi, ki kategorizirajo odnos do poroke (poročeni, device in vdove) pomeni v tem primeru nekoč poročene, nato ločene, a sedaj samske ljudi? Torej nekoč poročene, a sedaj ne več, vendar njihov nekdanji partner še živi (torej ne morejo biti vdove (niso več poročene saj partner ne živi več) in ne device(nikoli poročene)). Ali bi se lahko izraz „neporočeni“ (agamos) pomensko prevedel tudi kot „ločeni“ glede na naše sedanje pojmovanje?

(mimogrede: za vdovo imamo sicer izraz chera, za devico pa parthenos)

Poglejmo si tekst:
1 Kor 7,8-9.11.32.34
Vrstica 11 torej izloči možnost pomena “device”, saj je razvidno, da gre za neporočeno, ki je bila poročena.
Vrstica 8 izloči možnost 1, saj bi bil sicer pomen vrstice “vdove in vdove”, kar je nesmiselno.
Tako ostane edini možni pomen dejansko 3: ločene.
Vendar potem nastane problem z vrstico 9., saj v njej Pavel naroča naj se take poročijo, oz. sklenejo zakon, kar pa za ločene ni smiselno, glede na Mr 10,11; Mr 10,12; Lk 16,18.
Prav tako se izraz v klasični grščini nikoli ne uporablja za ločene, ampak redno za device.
Sklep: pomen besede agamos se ne da natančno določiti, zato je splošni izraz, ki ga uporablja tudi SSP, povsem primeren: “neporočeni”.
Tudi debata med proučevalci SP glede tega natančnejšega pomena “agamos” je odprta.

Mir in dobro!

br. Matej