Bog zapoveduje v 5. zapovedi: “Ne ubijaj”.
Obenem vidimo, da je v Stari zavezi veliko ubijanja, celo v imenu Boga.
Ko govorimo o Stari zavezi, še posebno o njenih začetkih, je potrebno vedeti, da smo šele na začetku razodevanja Boga, ki je postopno skozi stoletja napredovalo, dokler ni s Kristusom doseglo polnosti.
Bog je torej v času človeka srečal takšnega kot je in ga je od tod preko svojega razodevanja postopoma vpeljeval v vedno globlje spoznanje tako glede Boga kot glede resnice o človeku/človeštvu samem.
Nahajamo se torej v sredini drugega tisočletja pred Kristusom, ko so Izraelci osvajali Kanaansko deželo. Izraelci niso bili pred zavezo z Bogom in preden so prejeli Božje zapovedi nič kaj dosti drugačni od drugih ljudstev. Tudi ko je šlo za bojevanje in osvajanje ozemlja ne. V tistem času je vojaški poraz pomenil avtomatsko iztrebljenje poraženca. Prav tako je veljalo načelo neproporcionalnega krvnega maščevanja: če so tebi ubili brata, je bilo to potrebno maščevati s pokolom celotne družine ubijalca. Časi so bili torej zelo kruti.
V to kruto zgodovino vstopi Bog, ki z Izraelom sklene zavezo in mu da tudi zapovedi, ki naj se jih drži. Z zapovedjo “ne ubijaj” Bog sebi pridrži avtoriteto nad življenjem: on je tisti, ki življenje daje in Bog edini ga lahko vzame. Ni več človek tisti, ki sme odločati o življenju svojega bližnjega.
Podobno je z načelom, ki se nam večkrat zdi izredno kruto, in sicer: “oko za oko, zob za zob”. V tistem času je to pomenilo zajezitev nekontroliranega nasilja: ne smeš več povrniti kot si prejel. S tem je ukinjeno načelo nesorazmernega krvnega maščevanja. V resnici je to načelo torej za tisti čas etično zelo napredno in predstavlja velik korak naprej.
Kako je torej s “sveto vojno” in “zakletvijo” ob osvajanju obljubljene dežele? 1. Izraelci se v osvajanje obljubljene dežele odpravijo na Božji ukaz. Niso oni tisti, ki vodijo boj priti ljudstvom, ampak se zanje bojuje Bog, ki mu pripadajo življenja vseh ljudi.
2. V tistem času ni bilo možno zagotovoti si življenjskega prostora drugače kot z osvajalno vojno. Izraelci so bili izgnani iz Egipta, v puščavi so dolgo blodili, a tam se živeti ni dalo. Dolgoročne rešitve ni bilo. Šlo je torej za njihovo preživetje. Ali osvojijo deželo, ali pa umrejo in kot narod propadejo. Zato je šlo za samoohranitveno vojno, za samoobrambo, za spopad, v katerega so bili zaradi okoliščin prisiljeni. Niso napadali zaradi lakomnosti po dodatnem ozemlju in bogastvu, ampak zaradi lastnega preživetja.
Šlo je torej za situacijo, ki jo danes imenujemo legitimna samoobramba: zagotavljanje lastnega preživetja.
Bog je Izraelcem skrbno določil meje teritorija njihovega osvajanja, iz česar je še dodatno razvidno, da gre za samoobrambno vojno. Bog tako vstopa (v krut) človeški svet in zlu postavlja meje.
Ne gre še torej za popolno Božje razodetje, ki je prišlo z Jezusom in njegovo zapovedjo: “Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe”, ampak za postopnost Božjega razodevanja, pač v skladu s tem, kolikor in kako je v tistem času lahko človek razumel in doživljal Božjo avtoriteto.
Sorodni prispevki