(Skotistom – ki slede nauku Janeza Skota se namreč zdi, da je učlovečenje božjega sina že samo po sebi tako velik pojav v zgodovini vesoljnega stvarstva in da prihaja od učlovečenega Sina tolika slava stvarniku, da je že samo to proslavljanje božje modrosti in dobrote zadosten razlog za učlovečenje. Sam greh, tako pravijo, je premajhna reč za tako velik božji načrt.
Tomisti vidijo razlog učlovečenja samo v grešnosti človekovega rodu.)
Gre za dve teoriji, ki sta se oblikovali ob tem vprašanju, ker pa gre za hipotetično vprašanje (“kaj bi če bi”), ki ob dejstvu človekovega padca nima prevelikega pomena, se Cerkev glede tega ne opredeljuje.
Kristjan lahko torej zavzame bodisi skotistično ali tomistično varijanto.
V zadnjem času teologi sicer bolj pritrjujejo J. Duns Scottu, ki je bil pred nedavnim tudi beatificiran, in sicer zaradi ponovnega ovrednotenja Učlovečenja.

Mene zanima, kakšen je katoliški pogled na enkratnost-večkratnost Jezusove daritve. Ta problem je opisan v knjigi, ki sem jo bral, izpostavil V. Ošlak, ki je izstopil iz RKC.
V bistvu gre za to, ali Kristusovo Jezusovo daritev sprejmemo kot enkratno – o tem piše sv. Pavel (potem evharistija ni to, kar katoličani pravimo, daje) ali se njegova daritev tudi v resnici ponavlja ali ponavzočuje tudi danes.
Del odgovora sem našel v priliki o emavških učencih, kjer je Jezus po vstajenju v bistvu ponovil svojo daritev – lomljenje kruha pred njunimi očmi.
Kaj pravi o tem katoliška teologija?
Hvala in pozdrav,
Blaž

Obhajanje evharistije izhaja iz direktnega Jezusovega naročila: “To delajte v moj spomin.” Ta spomin imenujemo t.i. liturgični spomin (zikkaron, anamnesis ali memoriale). To ni nikoli preprost psihološki spomin, ampak spomin, ki ponavzočuje in razodeva božjo prisotnost. Ta spomin je dobro prikazan v 5 Mz 26, 16-19: “Danes ti Gospod, tvoj Bog, zapoveduje, da izpolnjuj te zakone in odloke; vestno jih torej izpolnjuj z vsem srcem in vso dušo! Gospoda si danes pripravil k izjavi, da bo tvoj Bog… In Gospod je danes pripravil tebe k izjavi, da boš ljudstvo njegove osebne lastnine…”

Ta danes ali “hic et nunc – hodie” (tu in zdaj, danes) je zelo dobro viden tudi v molitvi sv. Tomaža Akvinskega: “O sveta večerja, v kateri prejemamo Kristusa, obhajamo spomin njegovega trpljenja, duša se nam napolnjuje z milostjo in nam daje poroštvo (zagotovilo) prihodnje slave”.
• prejemamo, obhajamo; gre za sedaj, ki je v središču – sedanjost
• spomin njegovega trpljenja – preteklost
• poroštvo prihodnje slave – prihodnost

Liturgični spomin vsebuje vse tri vidike, ki so združeni v ‘sedaj‘, in le iz tega zornega kota je moč v liturgiji videti posedanjenje. Bistvo vsakega zakramenta je prav v tem, da prikliče pred oči neko preteklost, ki jo živimo v sedanjosti.

Členi katekizma, ki govorijo o tem: 1362-1372
(na žalost tule samo v angleščini: www.scborromeo.org/ccc/p2s2c1a3.htm#V)

Mir in dobro!

br. Matej