Zakaj apokrifni evangeliji (npr. Tomažev) niso enakovredni kanonskim evangelijem(Matejev, Markov, Lukov, Janezov) in niso sprejeti v Sveto pismo Nove zaveze?
Razlogi so dveh vrst: t.i. notranji in zunanji.
Zunanji razlogi so: čas nastanka in apostolska avtoriteta, notranji pa vsebina teh apokrifnih spisov.
Zunani razlogi: Krščansko razodetje se je končalo s smrtjo zadnjega apostola, to je predvidoma okoli leta 120, ko je umrl zadnji izmed apostolov in sicer sv. Janez.
Zato vsi spisi, ki so nastali po tem času, ne morejo biti vključeni v Sveto pismo, saj jim manjka apostolska avtoriteta.
Mnogi izmed apokrifnih evangelijev so se pojavili šele v kasnejših stoletjih (recimo III in IV) in so v prvih dveh stoletjih nepoznani. Gre torej za kasnejše spise, katerih namen je dvojen: bodisi da so hoteli potešiti radovednost s tem ko so pojasnjevali dogodke, ki v uradnih evangelijih niso opisani (recimo evangeliji o Jezusovem in Marijinem otroštvu), drug razlog pa sodi že med t.i. notranje razloge in sicer je v tem, da so nekateri evangeliji z obstoječimi neskladni. Gre torej za poskus reinterpretacije krščanstva in so nastali v določenih skupinah, ki so se v nauku razlikovale od krščanstva.
Že v Janezovem evangeliju in Janezovih pismih vidimo, da se je Cerkev v letih 70-80 ter okoli leta 100 že srečevala z dvema napačnima pojmovanjema krščanstva: ebionizmom in doketizmom. Prvi so pod vprašaj postavljali Jezusovo božanstvo, drugi pa Jezusovo človeškost. Mnogi apokrifni evangeliji pa izvirajo iz gnostičnih skupin in vsebujejo skrita učenja, ki pa so krščanstvu tuja.
Gre torej tudi za vprašanje notranje konsistentnosti Nove zaveze.
V času, ko so ti gnostični evangeliji šele nastali, je bila večina knjig Nove zaveze že sprejeta kot navdihnjeno besedilo in dodobra razširjenih po krščanskih skupnostih.
Eden izmed notranjih kriterijev kanoničnosti pa je tudi uporaba v bogoslužju. Kot najdragocenejši in največkrat brani spisi so bili v krščanskem bogoslužju uporabljani štirje kanonični evangeliji.