Življenje z drugo osebo po ločitvi od žene/moža je greh prešuštva, saj se predvideva da skupno življenje pomeni tudi spolno življenje, razen če to ni izrecno izključeno.
Četudi dva, ki živita skupaj v novi vezi po ločitvi od moža/žene ne živita spolnega življenja, pa gre za greh pohujšanja, ki ga dajeta drugim.

Gre za t.i. simuliranje zakramenta, ki po kanonu 1378-79 zakonika cerkvenega prava predvideva pravično kazen, brez natančnejših določil. Gre torej za presojo škofa kako je najbolje odreagirati v takem primeru.
Če duhovnik ni imel namena podeliti odveze, odveza sicer ni podeljena, a za spovedanca, ki za to ne ve lahko tu upravičeno apliciramo pravilo “Ecclesia suplet”: se pravi, da Cerkev tu nadomesti pomanjkanje s strani posameznega duhovnika in je taka spoved za spovedanca veljavna v moči zakramentalnosti Cerkve kot celote.
Spovedancu torej ni potrebno skrbeti ali je duhovnik podeljeno odvezo simuliral ali ne. Še posebno ker za simulacijo odveze ni nikoli nobenega smiselnega razloga. Duhovnik ima namreč pravico in dolžnost v primerih, ko presodi, da odveze ne more podeliti (iz različih razlogov), to spovedancu tudi povedati in mu pojasniti zakaj tako in ga pravilno usmeriti naprej.

2 Mz 20, 14
Kako opredeliti (definicija), da bi dovolj dobro določili vsebino izraza “Ne nečistuj”? Kaj to pravzaprav pomeni oz. katere vrste greha vključuje?

Od nekdaj pa se je v tej zapovedi videlo ne samo prepoved prešuštva, ampak tudi drugih grehov na področju spolnosti.
Katekizem Katoliške Cerkve ko komentira šesto zapoved, govori o čistosti, to je o integraciji spolnosti v celoto človeške osebnosti.
Grehi proti čistosti, ki jih katekizem navaja, so naslednji: poželenje, samozadovoljevanje, nečistovanje, pornografija, prostitucija, posilstvo, homoseksualni odnosi, ločitev, prešuštvo, poligamija, incest, …

Brat Matej je v odgovoru na moje vprašanje, ali lahko s smrtnimi grehi pridemo v nebesa, napisal: “Za to namreč, da storimo smrtni greh, je potreba tudi zavest, da je greh velika kršitev v Božjih očeh. “Zdej me pa bega drugo vprašanje, ki iz tega sledi. Če se nekdo torej ne zaveda, da je neko dejanje resen greh, torej ne dela smrtnega greha. Torej, če stvar popolnoma zbanaliziram, se za človeka “bolj splača” ne vedeti – ne poznati krščanskega nauka, ker ima potem manj možnosti za greh in več možnosti za zveličanje.

Nekdo, ki je sicer krščen, pa razen nauka v otroštvu (ali pa še to ne), ni bil deležen druge krščanske vzgoje in pri sebi ni prišel do globlje zavesti oz. notranjega spoznanja o Bogu, veri in njunem mestu v življenju, torej niti ne more narediti smrtnega greha?

Se mi zdi, da bolj, ko razmišljam, vedno manj razumem…

Nevednost je torej lahko dveh vrst: prva je t.i. subjektivno nepremagljiva, se pravi nevednost, ki ostane, ko smo naredili vse, da bi vedeli kako stvari stojijo.
Za to nevednost človek ni odgovoren.

Druga nevednost pa je bodisi hotena ali pa povzročena zaradi premajhne angažiranosti za iskanje resnice. Takšna nevednost ne more biti izgovor in človekove krivde ne zmanjša, ampak celo nasprotno: še dodatno jo poveča.

Vprašanje, ki se zastavlja je: ali smo dolžni poučiti tudi druge, recimo v primeru, da nekdo v dobri veri počne nekaj, kar je objektivno slabo?
Odgovor je: da, smo dolžni, razen v primeru, ko bi imeli moralno gotovost, da ta, ki ga želimo posvariti, ne bo zmogel spremeniti svojega obnašanja (kar pa je zelo redko, saj je potrebno zaupati tudi v Božjo pomoč). V nasprotnem primeru bi namreč človek, ki greši v dobri vesti, postal tudi t.i. formalni grešnik.

Katere zakramente sme prejeti človek, ki se še ni spovedal smrtnih grehov (poleg sv. spovedi)?

Za nekrščenega pa seveda velja, da so mu grehi (tako izvirni kot osebni) odpuščeni s krstom.

Obstajajo pa tudi posebni primeri, ki se nekdo ne more več spovedati morebitnih smrtnih grehov, recimo nezavestni, umirajoči… v tem primeru lahko duhovnik podeli bolniško maziljenje, ki tudi odpušča grehe.
Vendar duhovnik lahko podeli bolniško maziljenje le če predvideva, da bi nezavestni to sam tudi želel.
Bolnik, ki je pri zavesti in se lahko spove, pa se mora pred prejemom bolniškega maziljenja spovedati in šele nato prejeti maziljenje.

1) Recimo, da je nekdo v stanju smrtnega greha (in se tega zaveda ter bi imel priliko za sv. spoved oz. obuditi popolno kesanje – pa tega ne opravi); glede na to, da (nepopolno) kesanje
a) obudi
b) ne obudi
katere zakramente sme (veljavno) prejeti (poleg sv. krsta in sv. spovedi, ki sta dobrodošla)?

2) Kakšen učinek ima ta zakrament nanj?

Mir in dobro!

br. Matej

Kaj glede tega pravi Sveto pismo? Tu sta dva odlomka iz Pavlovih pisem:

1 Kor 6,9-10; Gal 5,19-21

Glede na to, kar si napisala, se da sklepati, da gre za kristjana (če občasno hodi k maši in je prejel zakramente), kar najbrž pomeni da ni v nevednosti kakšen je za kristjana pomen življenja po Božjih zapovedih.
Za to namreč, da storimo smrtni greh, je potreba tudi zavest, da je greh velika kršitev v Božjih očeh.

Smrtni greh Kompendij katekizma označi takole:

Smrtni greh storimo, ko gre hkrati za veliko stvar, za popolno spoznanje in za premišljeno privolitev. Ta greh uniči v nas ljubezen, nas oropa posvečujoče milosti in nas pahne v večno smrt pekla, če se ga ne skesamo. Odpuščanje smrtnih grehov redno prejmemo po zakramentu krsta ali po zakramentu pokore in sprave.

Redna pot odpuščanja grehov je zakrament spovedi, izredna pa je t.i. “popolno kesanje”: ko se svojih grehov kesamo iz ljubezni do Boga (in ne zaradi kazni, ki smo si jo z grehi zaslužili). Popolno kesanje vključuje tudi sklep ob prvi možni priliki pristopiti h spovedi. Da je Jezus pooblastil duhovnike, da v njegovem imenu odpuščajo grehe, je razvidno iz Jezusovih besed:
Jn 20,22-23
Naj poudarim, da se z grehom človek sam loči od Boga in je to njegova lastna in svobodna izbira. Bog ne bo človeka poslal nikamor, še najmanj pa v pekel, saj Bog želi, da bi se vsi ljudje zveličali. Prišel je, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju. Ustavi se le ob človekovi svobodi. Jezus pravi:
Raz 3,20Človek sam je torej tisti, ki Jezusu ne želi odprti vrat svojega srca.

Boga tudi ne zanima naša preteklost, ampak je vedno pripravljen skesanemu človeku odpustiti.
Ezk 18,21-24

Najbolje pa o usmiljeni Božji ljubezni spregovori naslednji odlomek:
Lk 15,11-32

Mir in dobro!

br. Matej

Zakaj je torej jeza opredeljena kot greh, če je Jezus bil brez greha in jo je uporabil, oziroma zakaj si to dvoje nasprotuje?

Evangelij pravi, da je tudi Jezus občutil jezo. In ne samo takrat, ko je pregnal trgovce iz templja (Mt 21,12-17; Mr 11,15-19; Jn 2,13-22), temveč tudi ko je ozdravil moža s suho roko (Mr 3, 1-6).
Jeza sama po sebi ni slaba ali dobra. Gre preprosto za človekovo čustveno reakcijo na neke neljube dogodke. Jeza postane greh, če je ne kontroliramo in otrdi v zamero, sovraštvo, željo po maščevanju. Sveti Pavel v pismu Efežanom pravi, naj se jezimo, a ne grešimo; naj sonce ne zaide nad našo jezo (Ef 4,26). Ne pravi torej, naj se izogibamo jezi ali naj jo potlačimo ali ignoriramo, temveč naj z njo ustrezno ravnamo.

Zgled za pravilen odnos do jeze nam kaže Jezus:

- Vzrok za Jezusovo jezo je bil “pravilen”: Jezus se ni jezil zaradi nekih malenkosti ali osebnih napadov. V njegovi jezi ni bilo nikakršnih sebičnih motivov.
- Jezus se ni jezil nad slabostjo, neznanjem, nemočjo ipd. drugih, temveč nad grešnim vedenjem, krivičnostjo, trdosrčnostjo …
- Jezusova jeza je izhajala iz ljubezni do farizejev in trgovcev. Spremljala jo je žalost nad njihovo trdosrčnostjo. V Jezusovi jezi ni bilo sledu o sovraštvu, zameri ipd.
- Jeza ga ni zapeljala, da bi storil kaj slabega. Jezus je obvladoval jezo in ne obratno.
- Jezusova jeza tudi ni trajala v nedogled, jeze ni “negoval”, ni vlekel zamere.
- Jezus je preprosto usmerjal svoja čustva (tudi jezo) v skladu z Božjo voljo.

Kadar je naša jeza taka, kot je bila Jezusova, takrat ne grešimo. V nasprotnem primeru pa velja, kar pravi apostol Jakob, da “človekova jeza ne uresničuje Božje pravičnosti” (Jak 1,20).