[color=green]Na koncilih izrečeno kot zaključki naj bi držalo. Naslednji koncili naj bi zadeve iz prejšnjih koncilov kvečjemu poglobile ipd., vsekakor pa ne bile nasprotujoče.
Ali je (bilo) vedno tako?[/color]
Tu je potrebno ločiti dve različni področji in sicer na eni strani področje nauka (in morale v kolikor je vezana na razodetje), na drugi pa različnih disciplinskih in organizacijskih predpisov.
Dogmatično učenje Cerkve izhaja iz Božjega razodetja in je Cerkev njegova razlagalka, ne pa “izumiteljica”. To velja tudi za moralno učenje v kolikor izhaja iz razodetja. Glede samoorganizacijskih predpisov pa ima Cerkev popolno svobodo, da izbira obliko in načine, ki se ji zdijo času najbolj primerni in potrebni, seveda v skladu z njenim učenjem. Prav tako v to področje sodijo stvari o katerih se Cerkev izreka in se direktno ne tičejo nauka in morale, kot je npr. socialni nauk Cerkve in podobno.
Kar je torej enkrat razglašeno kot od Boga razodeta verska resnica, se seveda more spremeniti več, lahko pa se odprejo novi vidiki tega razodetja (v smislu Jezusovih besed Jn 16,12-14Jn 16,12-14
English: World English Bible - WEB
12 Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi.
13 Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči.
14 On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal.
WP-Bible plugin: “Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči.”), v tem smislu so dogme dinamične in se vanje Cerkev vedno znova poglablja.
Poleg tega obstajajo različni nivoji avtoritete, s katerim je zaznamovano posamezno učenje Cerkve. Najvišji nivo je kot rečeno slovesna razglasitev verske resnice, kar poznamo od prvih krščanskih stoletij (ko so se oblikovale trinitarične in nato kristološke dogme izražene v Nicejsko-Carigrajskem veroizpovednem obrazcu) naprej.
Potem je redno učenje Cerkve, ki mu je kristjan poskušen s pokorščino vere, čeprav učenje ni razglašeno za dokončno. Veliko nižje pa so učenja posameznih teologov, ki se nanašajo na stvari, ki v nauku še niso dokončno definirane – v teh področjih ima kristjan pravico verovati tako ali drugače, pač glede na svoje lastno spoznanje (recimo: sv. Tomaž Akvinski ni podpiral nauka o Marijinem brezmadežnem spočetju, slabih 600 let po njegovi smrti pa je bila glede tega razglašena verska resnica).
Prav tako Cerkev kristjani niso dolžni s poslušnostjo vere verovati v zasebna razodetja, četudi potrjena od Cerkve, saj ne predstavljajo bistvenega učenja Cerkve oz. t.i. zaklada vere, saj mu vsebinsko ničesar ne dodajajo).
Torej na kratko: dogmatične definicije se poglabljajo in si nikoli ne nasprotujejo, disciplinsko pa se stvari lahko povsem spremenijo, če tako zahtevajo razmere.
Mir in dobro!
br. Matej