Objavil: br. Matej Nastran, datum: 8. januar 2008
| 
Učili so nas, da v trenutkih, ko ne moremo moliti, zadostuje že, če ponavljamo Jezusovo ime.
Zanima me, v drugem kontekstu, če obstaja možnost, da je nekdo obseden z Jezusom. Npr., da v svoji zaslepljenosti, ne more spoštovati drugega človeka, da mu ne pušča tistega, kar nam je dano od Boga – svobodna volja, dopustiti možnost, da se motimo in povemo kar mislimo brez, da bi nas kdo zato žalil. Zdi se mi, da če je nekomu beseda Jezus toliko v mislih, da ob tem ruši meje drugega, da bi lahko šlo za obsedenost in je potem to ravno nasprotno od tistega, kar uči naša vera.
Kot prvo: ponavljanje Jezusovega imena (če ne gre za samo mehanično ponavljanje) je že molitev in to lahko zelo globoka. Na vzhodu jo imenujejo molitev srca.
Tega, kar opisujete, pa jaz ne bi imenoval obsedenost z Jezusom, pač pa kako drugače. Seveda je možno imeti do Jezusa in bližnjih napačen odnos.
Ljubezen do bližnejga je polje, kjer se kaže pristnost kristjanovega odnosa do Boga. Nihče ne more ljubiti Boga, obenem pa ne ljubiti bližnjega.
Kako naj vem, kdaj (ali) je molitev srca avtomatična? Recimo, da molim celo noč, ko spim – ponoči se zbudim in opazim, da molitev še vedno teče ob dihanju; zjutraj se zavem, da še vedno molim. Čez dan pa – ko grem nekaj korakov peš, se molitev sama začne in dogaja, zavestno to opazim (ali pa najbrž kdaj tudi ne). Ali bi bilo to avtomatično ponavljanje, ki ne bi imelo nobene vrednosti, kot ste zgoraj navedli? Kakšni so tukaj kriteriji, po katerih se to presoja? Hvala in vse dobro!
Dodajanje komentarja