Katolican.com

pozdravljeni!
mene pa zanima kako si v katoliški cerkvi razlagajo razodetje? kdo je zver? Je to res mogoče Vatikan s papežem na čelu, kar mnogi prikazujejo, ali se po njihovo še ni razodela ta zver ki izhaja iz ljudstva. hvala

Katoliška Cerkev za nobeno od posameznih knjig Svetega pisma nima neke enoznačne, uradne razlage, tako tudi za knjigo Razodetja ne. Obstaja pa nekaj načel katoliške razlage svetopisemskih besedil, od katerih je eno tudi načelo, da se posamezni deli Svetega pisma razlagajo v povezavi s preostalim Svetim pismom, saj Sveto pismo samo sebi ne nasprotouje, ampak je enovito. Bilo bi zelo čudno, če bi na enem mestu Sveto pismo podpiralo papeštvo (npr. Mt 16), na drugem mestu pa ga zavračalo. Razlage, ki jih omenjate, izhajajo iz krogov, ki jim je več do nasprotovanja katoliški Cerkvi kot pa do iskanja izvirnega pomena besedila.

Več o okoliščinah in pomenu knjige, boste našli tule.

Sorodni prispevki

• Zakaj apokrifnih evangelijev ni v Svetem Pismu?
• Je papež vezan le na Gospoda?
• Je Sveto pismo “nejasna knjiga”?
• Pomen grške besede “agamos” v 1 Kor 7

Zanima me, ali se sme podeliti zakramente umirajočemu kljub njegovi izrecni odklonitvi (ko je že toliko oslabel, da se ne more braniti), če duhovnik za to odklonitev ve.
Ali je v takem primeru zakrament veljaven?
Če tako dejanje ni dovoljeno, kako Cerkev v takem primeru postopa?
Hvala.

Duhovnik v takem primeru ne sme podeliti zakramentov, če torej ve, da je bila odklonitev izrecna in je bila storjena svobodno in premišljeno. Če bi imel duhovnik upravičeni dvom glede slednjega, bi lahko zarament podelil pogojno.

Glede veljavnosti pa je potrebno malo razjasniti: gre za dva zakramenta, ki sta namenja umirajočim: najprej je to bolniško maziljenje (ki ni namenjeno SAMO umirajočim, pač pa tudi njim) in obhajilo. Prvo nima svojega učinka, če ga prejemnik zavrača, saj ta zakrament odpušča grehe samo če si človek tega želi (pa ne more več opraviti spovedi). Glede obhajila (če ga je umirajoči prejel) pa je objektivno gledano bilo podeljeno, sadov oz. učinka pa pri človeku, ki ga zavrača, ne more biti.

Cerkev nima v primeru da so bili zakramenti podeljeni, ko naj ne bi bili, nobenih vnaprej predvidenih postopkov, vsekakor pa vam predlagam, da najprej duhovnika, ki je zakramente podelil, povprašate po razlogih (kar bo predvidoma razrešilo situacijo) in če z odgovorom ne boste zadovoljni, se obrnite na škofa.

Mir in dobro!

br. Matej

Sorodni prispevki

• Spoved pri duhovniku, ki ni v posvečujoči milosti
• Kakšen pomen ima sveča ob umrlem?
• Katere zakramente sme prejeti človek v smrtnem grehu?
• Kako bo v večnosti s človekovo svobodo oz. svobodno voljo?
• V čem je moč zakramenta sv. zakona in kako se kaže?

Cerkvenoporočen par “gre narazen”. En zakonec npr. živi z neko drugo odraslo osebo nasprotnega spola.
Je že to greh?
Kdaj nastopi greh v zvezi s tem (že če z mislijo, besedo ali z dejanjem npr. krši ljubezensko oz. zakonsko zvestobo, da sta eno v dobrem in slabem …)?

Življenje z drugo osebo po ločitvi od žene/moža je greh prešuštva, saj se predvideva da skupno življenje pomeni tudi spolno življenje, razen če to ni izrecno izključeno.
Četudi dva, ki živita skupaj v novi vezi po ločitvi od moža/žene ne živita spolnega življenja, pa gre za greh pohujšanja, ki ga dajeta drugim.

Sorodni prispevki

• Kaj zajema zapoved “Ne prešuštvuj”?

Spovedanec od spovednika ne dobi odveze. Zato gre spovedanec k drugemu spovedniku, za potrebo spovedati se istega greha.
Ali je dolžan povedati, da za svoj obtoženi greh ni dobil odveze (od prejšnjega spovednika)? Še kakšen komentarček na tako temo …

Ni dolžan povedati, da je to že povedal pri spovedi, je pa smiselno da to pove, saj bo to spovedniku v pomoč.
Vsekakor pa je spovedanec dolžan povedati pri spovedi vse smrtne grehe, za katere še ni dobil odveze.
Predvidevam seveda, da je razlog zakaj ni dobil odveze, sedaj odpravljen (bodisi z njegove strani, bodisi s spovednikove).

Sorodni prispevki

• Lahko duhovnik pri spovedi hlini odvezo?
• Ali lahko spovednik spove samega sebe?
• Spoved pri duhovniku, ki ni v posvečujoči milosti
• Katere zakramente sme prejeti človek v smrtnem grehu?

Ali se v dandanašnji katoliški Cerkvi lahko (sme) reče, da so naši ločeni bratje, npr. pravoslavni in protestanti, zanjo heretiki in razkolniki?
So heretiki in razkolniki drugoverci in brezverci?

Ne, izraz heretiki se nanaša samo na tiste, ki so bili krščeni kot katoličani, a trdovratno zavračajo kako (ali več) bistveno resnico katoliške vere.
Prav tako se izraz razkoliniki (smizmatiki) ne nanaša na drugače verujoče in neverujoče, ampak na krščene katoličane, ki pa se ne želijo podrediti legitimni cerkveni oblasti.

Sorodni prispevki

• Kdo je heretik?

Ali je katoličan heretik (krivoverec) zato, ker dvomi v določeno versko resnico? Ali je zato že izobčen?

Ne, daleč od tega. Herezija je definirana kot “trdovratno zanikanje ali trdovraten dvom glede kake resnice, ki jo je potrebno verovati z Božjo in Cerkveno vero”. Izraz velja seveda le za že krščene katoličane.
Pri hereziji gre torej za hoteno, zavestno in vztrajno nasprotovanje določeni resnici vere, ne pa za dvom, iskanje, nevednost in podobno.

Sorodni prispevki

• Se pravoslavnim in protestantom sme reče heretik?

Ali drži: “Za izobčenje je potrebno, da se odpad (od vere …) tudi na zunaj pokaže. (Ni pa potrebno, da se tisti javi cerkveni oblasti, ali da prestopi v drugo vero ali v ateizem.)”

Odpad od vere je v Zakoniku Cerkvenega prava definiran kot: “popolno zavračanje krščanske vere” in po kanonu 1364 je zanj predvideno vnaprej izrečeno izobčenje. Če naj bo takšno izbobčenje tudi javno razglašeno (vprašanje je kdaj bi to sploh imelo smisel), je seveda predhodno potrebno, da se tak odpad tudi vnaprej na zunaj pokaže na jasen način (kot npr. s prestopom v drugo vero).

Je kakšna sankcija za spovednika, ki moli zakramentalno formulo odveze, nima pa namena dati odveze?
Je spovedancu potemtakem odpuščeno (v sv. spovedi) spovedano?

Gre za t.i. simuliranje zakramenta, ki po kanonu 1378-79 zakonika cerkvenega prava predvideva pravično kazen, brez natančnejših določil. Gre torej za presojo škofa kako je najbolje odreagirati v takem primeru.
Če duhovnik ni imel namena podeliti odveze, odveza sicer ni podeljena, a za spovedanca, ki za to ne ve lahko tu upravičeno apliciramo pravilo “Ecclesia suplet”: se pravi, da Cerkev tu nadomesti pomanjkanje s strani posameznega duhovnika in je taka spoved za spovedanca veljavna v moči zakramentalnosti Cerkve kot celote.
Spovedancu torej ni potrebno skrbeti ali je duhovnik podeljeno odvezo simuliral ali ne. Še posebno ker za simulacijo odveze ni nikoli nobenega smiselnega razloga. Duhovnik ima namreč pravico in dolžnost v primerih, ko presodi, da odveze ne more podeliti (iz različih razlogov), to spovedancu tudi povedati in mu pojasniti zakaj tako in ga pravilno usmeriti naprej.

Sorodni prispevki

• Če ne dobim odveze pri enem duhovniku, naj grem k drugemu?
• Ali lahko spovednik spove samega sebe?
• Spoved pri duhovniku, ki ni v posvečujoči milosti
• Katere zakramente sme prejeti človek v smrtnem grehu?

Da. Zakrament Svetega reda ima tri stopnje: prva je diakonska, druga prezbiterska (duhovniška) in tretja škofovska.
Zato je diakon že prejemnik svetega reda.

Ali sme v kakšnih primerih (katerih?) spovednik samega sebe zakramentalno spovedati in si dati odvezo:
a) smrtnih oz.
b) malih grehov?
Zakaj?

Duhovnik nikoli ne more dati sam sebi zakramentalne odveze.
Vsi zakramenti so stvar občestva, saj naj vanj vključujejo, prav tako spoved: če grešimo smrtno, smo po njej zopet v občestvu z ostalimi udi Cerkve. Ker je spoved sprava ne le z Bogom, ampak tudi s Cerkvijo kot Kristusovim skrivnostnim telesom, potrebuje tudi duhovnik drugega duhovnika za odpuščanje grehov. Duhovnik spovednik je predstavnik tako Boga kot občestva Cerkve.

Sorodni prispevki

• Spoved pri duhovniku, ki ni v posvečujoči milosti
• Če ne dobim odveze pri enem duhovniku, naj grem k drugemu?
• Lahko duhovnik pri spovedi hlini odvezo?
• Katere zakramente sme prejeti človek v smrtnem grehu?

Ali sme spovednik spovedovati, če ni v stanju posvečujoče milosti?

Ne sme. Če pa nikakor nima možnosti predhodno spovedati se svojih grehov, naj obudi popolno kesanje, ki vključuje tudi sklep ob prvi priložnosti pristopiti k spovedi. V vsakem primeru pa je odveza, ki jo da duhovnik, četudi ni v stanju posvečujoče milosti, veljavna (četudi ni dopustna), saj duhovnik ne daje odveze v svojem lastnem imenu, ampak v Božjem in učinkovitost zakramenta ni odvisna od vrednosti njegovega delilca, ampak izhaja direktno iz Kristusa.
Kar se torej spovedanca tiče ni potrebno, da bi ga skrbelo kako je s stanjem duhovnika, pri katerem opravlja spoved.

Sorodni prispevki

• Ali lahko spovednik spove samega sebe?
• Katere zakramente sme prejeti človek v smrtnem grehu?
• Kaj če umirajoči odklanja zakramente?
• Če ne dobim odveze pri enem duhovniku, naj grem k drugemu?
• Lahko duhovnik pri spovedi hlini odvezo?

Zakaj apokrifni evangeliji (npr. Tomažev) niso enakovredni kanonskim evangelijem(Matejev, Markov, Lukov, Janezov) in niso sprejeti v Sveto pismo Nove zaveze?

Razlogi so dveh vrst: t.i. notranji in zunanji.
Zunanji razlogi so: čas nastanka in apostolska avtoriteta, notranji pa vsebina teh apokrifnih spisov.
Zunani razlogi: Krščansko razodetje se je končalo s smrtjo zadnjega apostola, to je predvidoma okoli leta 120, ko je umrl zadnji izmed apostolov in sicer sv. Janez.
Zato vsi spisi, ki so nastali po tem času, ne morejo biti vključeni v Sveto pismo, saj jim manjka apostolska avtoriteta.
Mnogi izmed apokrifnih evangelijev so se pojavili šele v kasnejših stoletjih (recimo III in IV) in so v prvih dveh stoletjih nepoznani. Gre torej za kasnejše spise, katerih namen je dvojen: bodisi da so hoteli potešiti radovednost s tem ko so pojasnjevali dogodke, ki v uradnih evangelijih niso opisani (recimo evangeliji o Jezusovem in Marijinem otroštvu), drug razlog pa sodi že med t.i. notranje razloge in sicer je v tem, da so nekateri evangeliji z obstoječimi neskladni. Gre torej za poskus reinterpretacije krščanstva in so nastali v določenih skupinah, ki so se v nauku razlikovale od krščanstva.
Že v Janezovem evangeliju in Janezovih pismih vidimo, da se je Cerkev v letih 70-80 ter okoli leta 100 že srečevala z dvema napačnima pojmovanjema krščanstva: ebionizmom in doketizmom. Prvi so pod vprašaj postavljali Jezusovo božanstvo, drugi pa Jezusovo človeškost. Mnogi apokrifni evangeliji pa izvirajo iz gnostičnih skupin in vsebujejo skrita učenja, ki pa so krščanstvu tuja.
Gre torej tudi za vprašanje notranje konsistentnosti Nove zaveze.
V času, ko so ti gnostični evangeliji šele nastali, je bila večina knjig Nove zaveze že sprejeta kot navdihnjeno besedilo in dodobra razširjenih po krščanskih skupnostih.
Eden izmed notranjih kriterijev kanoničnosti pa je tudi uporaba v bogoslužju. Kot najdragocenejši in največkrat brani spisi so bili v krščanskem bogoslužju uporabljani štirje kanonični evangeliji.

Sorodni prispevki

• Kako Katoliška Cerkev razlaga knjigo Razodetja?
• Je Sveto pismo “nejasna knjiga”?
• Pomen grške besede “agamos” v 1 Kor 7

Ali lahko molitev za osvobajanje moli nad posedenim človekom katerikoli kristjan ali pa to lahko stori izključno samo duhovnik eksorcist, ki je imenovan od škofa? Glede tega vprašanja se mi zdi, da je precej nejasnosti.

Za posedenega človeka lahko moli vsak kristjan, vendar pa lahko samo duhovnik, ki je za to pooblaščen od škofa (ali pa seveda škof sam) moli t.i. “veliki eksorcizem”. Posebnost te molitve je, da vsebuje ne le prošnjo k Bogu za osvoboditev, ampak se v Jezusovem imenu duhovnik obrne direktno na hudega duha in mu ukaže zapustiti posedenega človeka. To lahko torej stori le duhovnik, ki ima za to avtoriteto.
Kaj se lahko zgodi v primeru, ko nekdo moli sicer za pravo stvar, a brez ustrezne avtoritete, lahko vidimo v Apd…
Zato Cerkev tu svetuje veliko previdnost.

Sorodni prispevki

• Nezmožnost molitve in “obsedenost” z Jezusom
• Kako svetniki vedo da se jim priporočamo kaki zadevi?

Božje pravo je to, kar izhaja iz razodetja. Izraz uporablja zakonik cerkvenega prava, predvsem kadar želi s tem poudariti, da nad tem Cerkev nima oblasti odločati tako ali drugače. Božjepravno torej za razliko od cerkvenopravnih predpisov, izraženih recimo v petih cerkvenih zapovedih, ki se spreminjajo.
Ali pa drug primer: pred leti je papež Janez Pael II razglasil dejstvo, da Cerkev posvečuje za duhovnike le moške kot Božje pravo, kar pomeni da je Cerkev temu zavezana in ne more svobodno po lastni presoji spremeniti te prakse.

Obstajajo kategorije verskih resnic?

Da. Obstajajo verske resnice, dokončno razglašene in podane vsem vernikom v verovanje. To so osnovne verske resnice kot npr. resnica o Kristusovem božanstvu, o dveh naravah v Kristusu, o Marijinem brezmadežnem spočetju in podobne resnice, ki so razglašene kot dogme.
Nekatere resnice niso bile tako slovesno razglašene, a vseeno predstavljajo stalnico Cerkvenega učenja, npr. Marijino kronanje v nebesih (kakor molimo pri rožnem vencu) in jih je kristjan prav tako dolžan upoštevati.

Sorodni prispevki

• Si učenje koncilov kdaj med seboj nasprotuje?

Učili so nas, da v trenutkih, ko ne moremo moliti, zadostuje že, če ponavljamo Jezusovo ime.
Zanima me, v drugem kontekstu, če obstaja možnost, da je nekdo obseden z Jezusom. Npr., da v svoji zaslepljenosti, ne more spoštovati drugega človeka, da mu ne pušča tistega, kar nam je dano od Boga - svobodna volja, dopustiti možnost, da se motimo in povemo kar mislimo brez, da bi nas kdo zato žalil. Zdi se mi, da če je nekomu beseda Jezus toliko v mislih, da ob tem ruši meje drugega, da bi lahko šlo za obsedenost in je potem to ravno nasprotno od tistega, kar uči naša vera.

Kot prvo: ponavljanje Jezusovega imena (če ne gre za samo mehanično ponavljanje) je že molitev in to lahko zelo globoka. Na vzhodu jo imenujejo molitev srca.
Tega, kar opisujete, pa jaz ne bi imenoval obsedenost z Jezusom, pač pa kako drugače. Seveda je možno imeti do Jezusa in bližnjih napačen odnos.
Ljubezen do bližnejga je polje, kjer se kaže pristnost kristjanovega odnosa do Boga. Nihče ne more ljubiti Boga, obenem pa ne ljubiti bližnjega.

Sorodni prispevki

• Kdo lahko moli molitev za osvobajanje?
• Kako svetniki vedo da se jim priporočamo kaki zadevi?

Kako si lahko predstavljamo troedinost Boga, torej da je eden, a v treh oseba (Oče, Sin in Sveti duh)? Ali si ne bi nekateri nekristjani mislili, da kristjani verujemo v tri bogove? In še, ali lahko Bogu Očetu (kakor ga je imenoval Jezus) rečemo tudi Mati glede na to, da Bog nima spola kot ljudje?

Kot prvo: Sveta Trojica je največja krščanska skrivnost,ne moremo je torej racionalno razložiti, lahko pa si pomagamo z razlago in predstavami.
To, da kristjani častijo tri bogove, je očitek kristjanom, ki se vleče že od prvih stoletij, je pa posledica napačnega razumevanja. Kristjani namreč častimo enega Boga, troedinost pa je njegova notranja lastnost, torej skrivnost Božjega njegovega notranjega življenja.
Ali lahko Očetu rečemo tudi Mati, glede na to, da Bog nima spola kot ljudje?
Če bog nima spola po tej logiki torej tudi ni imelo smisla, da bi ga klicalo Mati.
Kakorkoli: Jezus nam razodeva Boga kot našega Očeta. Sveto pismo pravi: “Boga nihče ni videl, edinorojeni Sin, ki prihaja iz njegovega naročja, nam je razodel.” Kristjani se torej zanašamo Jezusove besede in poznamo Boga kakršnega nam je razodel on: kot Očeta.
Seveda lahko v razodetju, rako starozaveznem kot novozaveznem najdemo veliko elementov,ki govorijo o “ženskih” lastnostih Boga, o nežnosti, toplini, hrepenenju, zvestobi… Znana starozavezna podoba Boga je naslednja “Kakor koklja zbira piščeta pod svoje peruti…”.

Sorodni prispevki

• Kako je s troedinostjo pri učlovečenju?

2 Mz 20, 142 Mz 20, 14
English: World English Bible - WEB
14 Ne prešuštvuj!

WP-Bible plugin

Kako opredeliti (definicija), da bi dovolj dobro določili vsebino izraza “Ne nečistuj”? Kaj to pravzaprav pomeni oz. katere vrste greha vključuje?

Od nekdaj pa se je v tej zapovedi videlo ne samo prepoved prešuštva, ampak tudi drugih grehov na področju spolnosti.
Katekizem Katoliške Cerkve ko komentira šesto zapoved, govori o čistosti, to je o integraciji spolnosti v celoto človeške osebnosti.
Grehi proti čistosti, ki jih katekizem navaja, so naslednji: poželenje, samozadovoljevanje, nečistovanje, pornografija, prostitucija, posilstvo, homoseksualni odnosi, ločitev, prešuštvo, poligamija, incest, …

Sorodni prispevki

• Poročeni gredo narazen in živijo pri drugi odrasli osebi
• Ljubiti drugega kakor/podobno kot samega sebe…?
• Zapoved “Ne ubijaj!” in sveta vojna v Stari zavezi

Tole me je vprašala sošolka (Ne vem, koliko sodi sem.)

Prideš v nebesa in vidiš da tisti, ki so jih imel rad na Zemlji trpijo in jim ne moreš pomagati. Kako to sploh gre oz. izgleda oz. se boš potem počutil?
(Upam, da je dovolj razumljivo.)

Ne vemo kako točno bo, a lahko si predstavljamo bodisi, da bomo dobili od Boga določeno vednost, zaradi katere bomo tudi sami notranje prepričani v upravičenost sodbe ali pa bomo ob doživljanju popolne Božje ljubezni notranje razumeli, da je Bog naredil vse, kar je mogel, da bi se ti ljudje zveličali, a da so oni zavrgli Božje vabilo za zveličanje.
Bolj ko ljubimo Boga in premišljujemo kaj vse je Jezus storil za nas (križev pot) manj dvomimo v njegovo ljubezen in pravičnost.

Sorodni prispevki

• Človek v raju in v nebesih…
• Ljubiti drugega kakor/podobno kot samega sebe…?
• Nauk o vicah
• Ali lahko kljub smrtnim grehom pridemo v nebesa?

Brat Matej je v odgovoru na moje vprašanje, ali lahko s smrtnimi grehi pridemo v nebesa, napisal: “Za to namreč, da storimo smrtni greh, je potreba tudi zavest, da je greh velika kršitev v Božjih očeh. “Zdej me pa bega drugo vprašanje, ki iz tega sledi. Če se nekdo torej ne zaveda, da je neko dejanje resen greh, torej ne dela smrtnega greha. Torej, če stvar popolnoma zbanaliziram, se za človeka “bolj splača” ne vedeti - ne poznati krščanskega nauka, ker ima potem manj možnosti za greh in več možnosti za zveličanje.

Nekdo, ki je sicer krščen, pa razen nauka v otroštvu (ali pa še to ne), ni bil deležen druge krščanske vzgoje in pri sebi ni prišel do globlje zavesti oz. notranjega spoznanja o Bogu, veri in njunem mestu v življenju, torej niti ne more narediti smrtnega greha?

Se mi zdi, da bolj, ko razmišljam, vedno manj razumem… :?

Nevednost je torej lahko dveh vrst: prva je t.i. subjektivno nepremagljiva, se pravi nevednost, ki ostane, ko smo naredili vse, da bi vedeli kako stvari stojijo.
Za to nevednost človek ni odgovoren.

Druga nevednost pa je bodisi hotena ali pa povzročena zaradi premajhne angažiranosti za iskanje resnice. Takšna nevednost ne more biti izgovor in človekove krivde ne zmanjša, ampak celo nasprotno: še dodatno jo poveča.

Vprašanje, ki se zastavlja je: ali smo dolžni poučiti tudi druge, recimo v primeru, da nekdo v dobri veri počne nekaj, kar je objektivno slabo?
Odgovor je: da, smo dolžni, razen v primeru, ko bi imeli moralno gotovost, da ta, ki ga želimo posvariti, ne bo zmogel spremeniti svojega obnašanja (kar pa je zelo redko, saj je potrebno zaupati tudi v Božjo pomoč). V nasprotnem primeru bi namreč človek, ki greši v dobri vesti, postal tudi t.i. formalni grešnik.

Sorodni prispevki

• Katere zakramente sme prejeti človek v smrtnem grehu?
• Ali lahko kljub smrtnim grehom pridemo v nebesa?