Brat Matej je v odgovoru na moje vprašanje, ali lahko s smrtnimi grehi pridemo v nebesa, napisal: “Za to namreč, da storimo smrtni greh, je potreba tudi zavest, da je greh velika kršitev v Božjih očeh. “Zdej me pa bega drugo vprašanje, ki iz tega sledi. Če se nekdo torej ne zaveda, da je neko dejanje resen greh, torej ne dela smrtnega greha. Torej, če stvar popolnoma zbanaliziram, se za človeka “bolj splača” ne vedeti – ne poznati krščanskega nauka, ker ima potem manj možnosti za greh in več možnosti za zveličanje.
Nekdo, ki je sicer krščen, pa razen nauka v otroštvu (ali pa še to ne), ni bil deležen druge krščanske vzgoje in pri sebi ni prišel do globlje zavesti oz. notranjega spoznanja o Bogu, veri in njunem mestu v življenju, torej niti ne more narediti smrtnega greha?
Se mi zdi, da bolj, ko razmišljam, vedno manj razumem… 
Nikakor ne. Človek že po svoji naravi išče resnico in jo je dolžan iskati, odkrivati in si zanjo prizadevati.
Nevednost je torej lahko dveh vrst: prva je t.i. subjektivno nepremagljiva, se pravi nevednost, ki ostane, ko smo naredili vse, da bi vedeli kako stvari stojijo.
Za to nevednost človek ni odgovoren.
Druga nevednost pa je bodisi hotena ali pa povzročena zaradi premajhne angažiranosti za iskanje resnice. Takšna nevednost ne more biti izgovor in človekove krivde ne zmanjša, ampak celo nasprotno: še dodatno jo poveča.
Vprašanje, ki se zastavlja je: ali smo dolžni poučiti tudi druge, recimo v primeru, da nekdo v dobri veri počne nekaj, kar je objektivno slabo?
Odgovor je: da, smo dolžni, razen v primeru, ko bi imeli moralno gotovost, da ta, ki ga želimo posvariti, ne bo zmogel spremeniti svojega obnašanja (kar pa je zelo redko, saj je potrebno zaupati tudi v Božjo pomoč). V nasprotnem primeru bi namreč človek, ki greši v dobri vesti, postal tudi t.i. formalni grešnik.
Sorodni prispevki
